Velikokrat se na nas obrnejo prijatelji ali družinski člani oseb, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju. Nemalokdaj si namreč močno želijo pomagati svojemu bližnjemu, a se ob tem počutijo nemočno in brezupno. Kako ravnati in pomagati, z nami razmišlja Kaja Strniša.
Družinski člani in prijatelji težko sprejmejo in razumejo, da nekdo, ki je bil prej poln življenja, enostavno ni več tak. Niti ne more biti. Lahko se celo zgodi, da kljub dobrim namenom bližnji s svojimi besedami in ravnanji naredijo več škode kot koristi.
Kaj torej lahko naredimo takrat, ko se nekdo sooča s katero izmed duševnih stisk?
Pomembno je, da ne obsojamo počutja osebe in skušamo čim bolje razumeti njeno stanje. Obenem se moramo zavedati, da ni univerzalnega recepta. Kar pomaga nekomu, ni nujno ustrezno tudi za drugega. Kljub temu obstaja nekaj pristopov, ki dokazano
delujejo bolje od drugih.
Odpravimo škodljive mite o duševnih motnjah
Dobro je, da se pozanimamo in izobrazimo o posamezni duševni motnji, s katero se sooča kdo od naših bližnjih. Še vedno obstaja kar nekaj predsodkov o depresiji, anksioznih motnjah in drugih duševnih stiskah. Ljudje velikokrat napačno predpostavljajo, da je duševna motnja znak šibkosti, da je neozdravljiva ali da se je posameznik lahko »znebi« že samo z močjo
volje.
Prepričanja, da je mentalna bolezen znak slabe vzgoje, kemičnega neravnovesja, genov ali nepravilnega prehranjevanja, naredijo več škode kot koristi. Takšni pogledi včasih povzročijo, da se ljudje začnejo izogibati bližnjemu, ki se bori s katero izmed
duševnih motenj. To pa stigmatizacijo in stiske posameznika samo še poglobi.
Najmanj, kar lahko naredimo, je, da se dobro izobrazimo o določeni duševni motnji ter razbijemo mite, ki se je dotikajo. Tako lažje razumemo, s čim se človek sooča, in smo bolj pripravljeni na načine, kako mu lahko pomagamo. Posameznik je že sam obremenjen z različnimi miti in predsodki. Občuti sram in strah, da bi ga drugi obsojali ter da bi izpadel šibek ali »nor«. Dobro je, da mu zagotovimo, da njegovo stanje ni znak šibkosti, pomanjkljivosti ali norosti ter da zaradi svojega stanja ni slabša oseba, prijatelj, mama, oče ali sodelavec.
Kako lahko to naredimo? Lahko preberemo kakšno strokovno literaturo, si ogledamo TEDx Talk, dokumentarni film, obiščemo terapevta in ga prosimo, da nam razloži tisto, kar nas zanima, ali pa se pogovorimo z nekom, ki je imel izkušnjo z določeno duševno motnjo.
Ne moremo popraviti situacije, lahko pa osebi stojimo ob strani
Bližnjim stisko povzroča predvsem velik občutek odgovornosti za posameznika, ki se sooča z določeno duševno motnjo. Velikokrat imajo občutek, da lahko njihova dejanja »odpravijo« določeno stanje. Na žalost temu ni tako. Družinski člani in prijatelji nemalokrat delajo zaključke in postavljajo diagnoze, ki niso nujno primerne in dolgoročno lahko naredijo več škode kot koristi.
Kaj lahko storimo?
Človeku stojmo ob strani in mu skušajmo pomagati najti primernega strokovnjaka, ki se dobro spozna na tovrstne težave in ga lahko popelje na pot do ozdravitve in boljšega počutja. Če zavrača profesionalno podporo, lahko sami obiščemo terapevta, ki nam bo pomagal najti najboljši način podpore in nam povedal, kako lahko sami sebe zaščitimo pred občutki stiske in obupa.
Zapisala: Kaja Strniša
Fotografija: Pexels
Prvič objavljeno v Žarek dobrote, april 2021
Več informacij:
Sofinancer programa:
Bi želeli redno prebirati Žarek dobrote?
Naročite ga na [email protected] ali na 01/ 300 59 60.