Kako smo se v času epidemije spoprijemali s stresom, težavami in strahovi? Od kod smo črpali moč za ohranjanje pristnih medčloveških odnosov? Odgovore smo poskušali najti v potrebah po nastanku skupin za samopomoč in ljudem ponuditi varen prostor, ramo, kamor se lahko naslonijo. Skupine za samopomoč so nastale pod okriljem projekta*, ki ga izvaja Zavod Karitas Samarijan.
Pogovarjali smo se o tem, kako smo preživeli negotove čase epidemije, si izmenjevali primere dobre prakse osebnih navad, hobijev, veščin in načinov, kako smo jih krepili v času izolacije. Na srečanjih smo poskušali spodbujati vključevanje starejših ljudi ter tako zmanjševati socialno izolacijo, ki je postala del naše nove realnosti.
Obravnavali smo probleme socialne izključenosti starejših, osamljenosti, depresije in vse večje odtujenosti. Dotikali smo se vsebin o zdravju, preprečevanju padcev v starosti, ki opozarjajo starostnike na nevarnosti, ki so v starosti povezane s padci, ter vsakokrat na srečanju spodbujali udeležence s posebno 10-minutno telesno vadbo za ohranjanje ravnotežja.
Naj vam utrinki udeležencev spregovorijo
»Vesela sem, da sem se lahko udeležila skupine. S seboj sem pripeljala še prijateljico, ki je starejša od mene, 85-letno Poldo, ki živi sama. Vse teme, ki smo jih obravnavali, vključno s telovadbo za krepitev mišic pred padci, so mi bile zanimive.«
Milena
»Ljudje smo družabna bitja in čeprav sem ‘zapečkarski tip človeka’, da si najdem doma zaposlitev z raznimi hobiji, z branjem, ročnimi deli, poslušanjem glasbe ipd., sem z veseljem prihajala na naša srečanja. Lepo mi je bilo, da smo manjša skupina, kjer smo se lahko med seboj bolje spoznale. Vesela sem, če koga iz naše skupinice srečam in z njimi izmenjam nekaj besed. Vse vsebine srečanj so mi bile zelo zanimive. Potrebujemo jih, potrebne so nam v našem življenju, v naših odnosih doma in v družbi izven doma. Moje mnenje je, da je potreba po izvajanju skupine, po skupnih srečanjih, da se ne zapiramo v svoje lastne kroge ali samoto. Druženje mi je spodbudilo boljšo voljo in veselje. Teme naših srečanj so bile vse zanimive, tudi pogled v zgodovino, življenje aleksandrink je nekaj, kar je presunljivo poseglo v nekatere družine iz naših krajev. Hvala za prijaznost, za organizacijo srečanj (že to mi daje dobro počutje)! Želim, da se jeseni spet srečamo in da nam bodo razmere to dopuščale!«
Francka
»Ko sem dobila povabilo, da se vključim v skupino, sem bila najprej zelo neodločna. Bilo je kmalu po smrti moža, imela sem tudi druge obveznosti, strah me je bilo prihodnosti. V času covida-19 je bilo tako malo priložnosti za druženje, vsi smo bili po malo pod stresom. Prijateljica Irena mi je dejala, da lahko poizkusiva in bova videli, kako nama bo šlo. Srečala sem se s skupino, v kateri sem poznala nekaj znank. Voditeljica Klementina je s svojim sproščenim vedenjem in nasmehom kmalu pregnala pomisleke. Teme so bile iz srečanja v srečanje bolj zanimive. Pogovori o zdravju, počutju, odnosih v družbi in skupini, o različnosti in hkrati enakosti in še malo zgodovine so druženjem dajali poseben čar. Izvedeli smo, kaj so asertivne pravice in odgovornosti, pa kako skrbeti za zdravje in naše počutje, kako preprečevati padce in še veliko drugega. Zelo rade se na srečanju potrudimo tudi s telovadbo za preprečevanje padcev in za prožnost celega telesa, seveda letom in počutju primerno. Ta poldruga urica gre včasih še prehitro mimo in nihče nima kaj proti, če jo včasih tudi malo raztegnemo. Druženje, vsebina, sproščenost in dobro počutje dajejo upanje, da bo skupina, ki dela začetne korake, še dolgo živela. Z Ireno pred ali po druženju najdeva čas za kavo in še dodaten klepet.«
»Pomoč skupine je pripomogla, da sem po dolgem času začutila dobro počutje, dialog med ljudmi in pomemben fizični stik z drugimi. Za starejšo populacijo je skupina potrebna, ker prinese občutek pripadnosti in povezanosti. Teme smo izbirali skupaj, tiste, ki so bile za vse navdihujoče, tako socialne, zdravstvene kot tudi etnološke in življenjske.«
Aliče in Marjetica
Te vtise sva z veseljem zabeležili Irena in Boža.
Porast nasilja med epidemijo
Strah ob prijavi nasilja, prisiljenost sobivanja z nasilno osebo zaradi ukrepov in okoliščin, čustvene zlorabe, zastraševanje in grožnje, psihično in fizično nasilje, prav tako kot spolno in ekonomsko nasilje, je v času epidemije poglobilo stisko žensk. S skupino za samopomoč ženskam z izkušnjo nasilja smo lažje odkrivali in reševali potrebe, ki so bile zaupane, in naslavljali primerne rešitve.
Osredotočali smo se na teme, ki so pripomogle k večjemu razvoju socialnih kompetenc (sodelovanje, spoštovanje, nenasilje, strpnost) in pri ženskah krepile zdravo samozavest in samopodobo.
Ideje za vprašanja v skupini
Vprašanja za pogovor v skupini so se dotikala naslednjih tem:
- zadovoljstva s področji življenja in na katerih področjih moram bolj skrbeti zase;
- asertivnost v odnosih;
- kako okrepimo svoje prednosti in lastne vire moči;
- življenje s skrbmi in anksioznostjo v času globalne negotovosti;
- kako poiščemo ravnotežje in poskrbimo za dobro počutje;
- kako živeti ustvarjalno življenje.
Kaj doživijo udeleženci ob takšnih pogovorih?
»Všeč mi je bilo, ker je vsaka povedala svojo izkušnjo in svoje misli o določeni temi. Mislim, da je skupina še naprej potrebna zaradi medčloveških stikov, druženja in povezovanja, da greš od doma, sploh pa v času izolacije, ko smo komaj čakali sproščanje ukrepov, da lahko gremo ven, med ljudi. Najbolj se me je dotaknila tema o asertivnosti in kako lahko v še kako težkem pogovoru izraziš sebe in ostaneš zvest sam sebi.«
Dragica
»Tak pogovor v majhni skupini je super, ker se lažje poslušamo in slišimo, kaj katera od žensk pove. Včasih pride iz duše tudi kaka boleča stvar, ki je bila dolga leta zamolčana zaradi strahu, pa jo tema, ki je tisti dan, odpre. V taki skupini je zelo pomembno zaupanje. V meni je to zaupanje zraslo, ko sem bivala v materinskem domu. Čutila sem se sprejeta in zaželena in predvsem slišana. To mi je v prejšnjem okolju zelo manjkalo, saj nihče ni slišal mojih krikov na pomoč. Skupina je super ideja tudi kot pomoč pri življenjskih odločitvah in učenju veščin, ki jih prej nisem znala izvesti. Kot na primer reči NE, ko je dovolj, reči NE, ko ne moreš več, reči NE ob manipulacijah, ki jih mnogi ljudje pogosto izrabljajo. Pridobila sem tudi na odločnosti se postaviti zase. Želim si, da bi skupina ostala, saj je koristna za nas, ki smo v njej, in bi morebiti bila tudi za druge ženske.«
Martina
Pripravila: Klementina Bajec
Prvič objavljeno v glasilu Žarek dobrote, avgust 2021
Foto: osebni arhiv
* Skupini za samopomoč starejšim »Zlata skrinja za kakovostno staranje« in ženskam z izkušnjo nasilja »Pot k sebi, k viru naše moči« kot strokovna pomoč pri zmanjševanju posledic epidemije covida-19.
Projekt »Covid-19 Psihosocialna pomoč in svetovanje ter pravno-socialni servis za ranljive skupine na primorskem območju« je namenjen pomoči in zmanjševanju posledic epidemije covida-19 ter lažjemu spoprijemanja z epidemijo za osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju, starejše osebe in žrtve nasilja. Projekt je sofinancirala Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.