Kristina Martelanc: Prostovoljstvo je čudovit Poklic

Svoje izkušnje in poglede na prostovoljstvo, kako vzpostaviti zaupen odnos z otroki, mladostniki in starejšimi v aktivnostih projekta VAU. – Vključeni.Aktivni.Uresničeni., kaj je tisto, kar v teh časih epidemije ostaja, kaj si lahko podarimo prostovoljci/sodelavci in uporabniki ter kako doživlja lastne omejitve, je z nami delila Kristina Martelanc, psihosocialna svetovalka, socialna delavka na tržaški Karitas in pisateljica. Preberite njene misli.

Že v mladih letih sem pričela delati z otroki, ki so izhajali iz težkih okolij, in ugotovila, da mnogokrat ne morem dosti pomagati, eno stvar pa lahko storim. Vedno in povsod. Ko se vzpostavijo srčne vezi, se odprejo vsa vrata.

Otrokom, mladostnikom – tem »mojim razgrajačem, izgubljenčkom« – sem dejala: »Preizkušajte me. Vedite pa, da vas imam zares rada. Ne bom vam težila, če boste hrupni, saj bom znižala jakost aparata, videla tudi ne bom vseh vaših neumnosti … Eno pa vas prosim, izkoristimo, da se dobro razumemo. Če vas kar koli moti ali če bo mene kaj motilo, si to povejmo. In poskusimo zadeve sproti razčistiti.« Potem so videli, da sem del njih. Da sem ena izmed njih.

Ko se z nekom srečamo, je najpomembneje ustvariti prostor, kjer tako eden kot drugi začutimo, da je varno in da si lahko zaupamo. Vsak ima svojo tehniko in kolikor je ljudi, toliko je kombinacij. Koliko različnih ljudi prihaja v stiski, koliko različnih dni, kajti dnevi niso enaki …

Ne gre za tehniko, ampak za to, da si najprej dovolimo mi, prostovoljci in sodelavci, biti to, kar smo: s svojimi napakami, s svojimi omejitvami, s svojimi slabimi dnevi. Saj je logično, kajne? Lažje povem o stiski nekomu, za kogar vem, da ve, kaj je stiska, ker jo je izkusil. Takoj me bo razumel.

Najpomembneje je, da smo to, kar smo.

Kajti to je najbolj normalna stvar. Tako zelo normalna in logična, da ljudje nanjo pozabljamo. Mislimo, da moramo biti ne vem kaj … Sama sem skoraj slepa in brez slušnega aparata skoraj gluha – a ta moja nesreča je v bistvu moja sreča.

V odnosu vedno takoj izpostavim svoji šibki točki. To, da se izpostavim v svojih pomanjkljivostih, me približa ljudem. Tudi mi moramo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Ta vzajemnost je pomembna, kajti pomoč drugemu ne more biti enostranska.

Meni so otroci, s katerimi sem začela svojo svetovalno pot, čeprav je minilo že 30 let, še vedno v srcu. Mi si prvi dovolimo biti to, kar smo. Ko se sprejmemo taki, kot smo, in se drugemu približamo, se nam bo tudi on približal. To je pomembno še posebno v današnjem času epidemije, ko se veliko dela preko telefonov in spletnih kamer, kot delate tudi vi, ko je še težje vzpostaviti stik.

Toda vsaka težava je priložnost, da najdemo nov način, da se človeku kljub vsemu približamo – sebi in drugemu.

Kako ohranjati stik, ko si nismo dovolj blizu

Če delamo preko telefona, z ekrani, manjka ta pristen človeški kontakt. Za nekaj časa bo to manjkalo, bomo pa to veliko bolj cenili, ko se bo vse skupaj povrnilo v normalo, ker prej ali slej se bo.

Med tem časom gremo naprej in smo vedno na razpolago drugemu, s tem, da smo to, kar smo. Saj ni treba razlagati veliko stvari o sebi, začutimo, dovolimo si zavedanje, da je prva, glavna in osrednja ter zadnja pomembna stvar to, da si dovolimo začutiti človeka, ki je nasproti nam, in mu rečemo (lahko z besedami ali v tišini): »Glej, tukaj sem, v dvoje ali več kot nas je, lažje si bomo pomagali.« Ko delamo z otroki in mladimi, je na prvem mestu, da damo mladi osebi vedeti: »Poslušam te, in dokler ni drugačnih dokazov, ti verjamem.« Karkoli nam pove, je pomembno. Tudi če oseba ne govori resnice, je za tem nek razlog. Moja naloga bo, da razumem, zakaj govori neresnico. Če imamo v sebi to držo, da je logično, da smo, kar smo, in da je v redu tako.

Kar v nas ni v redu, lahko popravljamo.

Če imamo to zavedanje in vero, zaupanje, da v sebi verjamem pripovedovanju otroka, mladega, odraslega, starejšega, tej osebi dajem srčno in duhovno sporočilo, dajem doživljajsko sporočilo brez besed, z besedami sočloveku: »Verjamem ti.«

Že Jung je pravil, da v končni fazi ni pomembna absolutna resnica, ki je niti ne poznamo. Pomembno v odnosu do sočloveka, ki ga poslušamo in smo mu blizu, pa je, da prisluhnemo njegovi resnici, tako kot jo on/ona doživlja, se o njej izraža.

Verjamemo osebni resnici človeka.

Ko prihajajo k meni ljudje različne starosti in mi povedo svojo verzijo resnice, jim verjamem. In če je zanje določeno trpljenje, stiska velika, jo tako sprejmem. Meni bi se lahko zdela stiska majhna, celo nepomembna. Mogoče je zame res to neka neumnost, ampak zanj je pomembna. Zato je treba verjeti stiski in čustvom, stanju, ki ga človek (ne glede na starost) nosi v sebi. Osebi v stiski sporočam: »Skupaj sva, blizu sem ti, žal mi je, če ti je hudo.« Izražam tudi svoja čustva ob tem. Če je nekomu hudo, ne rečemo: »Saj ni hudega!«, ampak rečemo: »Žal mi je…« Pustimo človeku, da pove, se zjoče, ne zapirajmo čustev stiske in strahov.

Pogosto se dogaja, da spontano hočemo zmanjšati stisko, v kateri je človek. Absurdno. Stiska se bo namreč zmanjšala, ko bo oseba v stiski našla pot iz nje. Skupaj z nami! Ampak mi ne moremo omejevati človeku njegovih čustev: »Naj te ne bo tako strah, ne jezi se toliko, saj ni tako hudo …« Tako blokiramo stisko osebe, saj ne dopustimo, da govori o njej. Naj povem s primerom: Ko čistimo hišo, moramo najprej videti in počistiti smeti, ne pa jih pomesti pod preprogo in reči, da ni tako hudo…

Damo dovoljenje, da si vzame potreben čas.

Naj bo hudo ali ne, najprej se osebi dovoljuje, da pove o stiski. Z osebo v stiski ustvarjamo varen prostor na ta način, da drugi ve, da lahko pove, če ga nekaj muči, in mi mu dajemo prostor ter pri tem ne gledamo na uro. Če se le da, se omejitvam v času izogibajmo.

Ko se oseba izpoveduje, se nam odpira, ne glejmo na uro. Mi prostovoljci, sodelavci Karitas, imamo to prednost, da nam ni treba (kot strokovnjakom, kjer seanse tečejo v točno določenem časovnem okviru) gledati na uro – ker je pomemben čas osebe. Podarjamo si čas (mi svojega, oni svojega) in v svoji drži damo prednost človeku.

Najpomembnejši so začetni pogovori, ko se komaj spoznavamo. Pri prvem stiku z otroki, mladimi, tudi starejšimi najbolj začutimo drug drugega in dobro je, da se pri prvem stiku ustavimo dlje časa.

Drugi koristen napotek je: ne silimo – gre za obratni ekstrem pri navezovanju odnosa. Eno je, da človeku dopustimo, da čustvuje, se izpoveduje, da si vzame svoj čas, da nam zaupa, ker mu mi zaupamo.

Drugo je, da ne silimo: »Daj, povej, kaj te muči, saj te bom razumel/a.« Ne silimo, ker ne vemo, kakšna bo reakcija, kaj se skriva v tem človeku. Naj ponazorim: Kadar se sprehajam s prijateljem, ni prijetno, da grem pred ali za njim, lepo je, če hodiva drug ob drugem. Če to velja za navaden sprehod, koliko bolj potem velja za srčne in duhovne pogovore. Pridejo tudi slabi dnevi – tudi mi prostovoljci, sodelavci Karitas, imamo slab dan, nismo perfektni. Grozljivo je, da čutimo, da moramo biti popolni, kajne?! Sploh ne! Pri svojem delu, ne glede na to, ali delam s skupino ali eno osebo, ko imam slab dan, rečem: »Ojoj, danes je pa drek! Danes pa prosim, da mi vi pomagate.« In to je resnica.

Veste, zakaj se ne splača pretvarjati, da je vse v redu, češ, da sem dobro in naj kar oni povedo, kaj je z njimi narobe, kako se oni počutijo? Oseba, ki je v takšni ali drugačni stiski, ima »antene«, s katerimi točno čuti in zaznava, kako se mi počutimo. Če zagotavljam, da sem v redu, oni pa čutijo, da to ni res, spet izgubim tisti košček mozaika, ki se ustvarja pri vzajemnem zaupanju.

Prostovoljstvo je klic.

Zame je delo s sočlovekom, srečanje s sočlovekom na prostovoljni ravni, kakorkoli nam je že dano, čudovita dimenzija – je Klic in Poklic. Ta Poklic je čudovit, ker nam vsem dopušča, da se lahko izboljšujemo. Ne da o sebi mislimo: »O kako sem dober/dobra, ker pomagam,« ampak se zavedajmo, da je včasih boljši tisti, ki človeku v stiski samo sočutno in tiho stoji ob strani, in ne tisti, ki drugega mrcvari z vprašanji in moraliziranjem …

Ta Poklic je zame čudovit in vam ga privoščim. Prostovoljstvo je čudovit Poklic, ki dopušča stalni srčni stik. Brez tega je človeštvo ubogo. Že s tem, ko imaš nekoga rad, se odpira toliko lepih stvari. In če imaš nekoga rad in ti je to povrnjeno, kako je lepo! Pa če imaš rad otroke, mlade, starejše in oni tebe, kakšna moč! Kako nam polepša vsak trenutek bivanja, ko nam je nekdo drag, ljub. Kakšno bogastvo za tistega, ki to doživlja! Nekoga mogoče osrečuje dober avto, torbica za petsto evrov, a zastonjske sreče so lepše …

Prostovoljno delo s človekom se sliši kot zelo enostavno. In zame tudi je. Tega se nisem naučila na fakulteti. Poklic prostovoljca, ki ga izbiramo, je zelo enostaven, ker je to prastari klic. Absurdno je, da smo v družbi prišli do tega, da je pomagati drugemu moralo postati poklic.

Ta klic pomagati drugim je v nas, s tem se rodimo, to je naravna danost, da drug drugemu pomagamo. Zato pravim, da je to zelo enostavno, ker nam je prirojeno, to je kot dihati kisik. Tako kot kadar dihamo kisik in izdihamo ogljikov dioksid, ko delamo z ljudmi, očiščujemo sebe in sočloveku dajemo možnost, da se soočiščuje, da se skupaj osvobajamo, da iščemo rešitve, kjer je grozljivo.

Želim si, da bi se otroke že od malega in tudi naprej, v vrtcu, šoli, na fakulteti spodbujalo, da se pogovarjamo o pomoči sočloveku, ker se tako prebuja naravna danost, ki se ji veliko ljudi izogiba. To, kar je zdaj postalo poklic – pomagati drugim, je bilo včasih klic. Kmetica na polju, ki se je znala samo s križcem podpisati, je znala bolj modro svetovati kot vsi strokovnjaki sedanjega časa, z vsemi knjigami in z vso znanostjo za sabo. Vabim vas, k temu se povrnimo.

Če bo sociala k temu pripomogla, super. Če nekomu pot do sočloveka odpre naravoslovje ali tehnologija, je dobrodošlo. Marsikdaj so za stiske človeka in za prostovoljno delo neverjetno dojemljivi ljudje, ki v svojem študiju ali poklicu v službi počnejo nekaj čisto drugega. Imajo en poseben posluh za bližnjega. Že od malega nam primanjkuje nekega nevidnega prostora, v katerem se ljudje lahko srečujemo, si izpovedujemo težave, prosimo za pomoč, se ne sramujemo in ne izkoriščamo, kadar prosimo pomoči. Manjka nam tega zavedanja in stika s samim seboj. Rada imam tišino in rada tudi obiskujem ljudi, ki so v vegetativnem stanju. Spomnijo me na bistvo človeka, ki je mimo vsega. Streznijo me, kdo smo in kako malo potrebujemo, da se razvijemo v Človeka z veliko začetnico. Kako malo in kako zelo enostavno je … Tako zelo enostavno, da na to pozabimo.

V moji družini smo bili navajeni, da je družina tisti kraj, kjer si vedno lahko vse povemo, si potožimo, kjer se smejemo … Tega je v današnjih družinah malo, vem. In kjer tega ni, tam lahko vstopamo prostovoljci. Že dr. Trstenjak je na svojih predavanjih večkrat rekel, da ni pomembno, da je družina krvna.

Družina je tam, kjer je srčna vez.

Družina je tam, kjer je srčna vez. Hvala Bogu, da je lahko tako. Če nimate izkušnje take družine, kjer se člani med sabo poslušajo, se imajo radi, se sprejemajo in tudi prepirajo ter se spet spoprijateljijo … vedite, da družino lahko najdeš v sočloveku. Krvne družine ne moremo izbrati, srčno pa lahko. Kdor med vami nima izkušnje take družine, kjer se člani med sabo poslušajo, se imajo radi, se sprejemajo in tudi prepirajo in se spet spoprijateljijo … vedite, da družino lahko najdeš v sočloveku. Krvne družine ne moremo izbrati, srčno pa lahko.

Ni isto, je pa zelo veliko, čudovita možnost, ki jo imamo. Ko se srečujemo s sočlovekom, najsi bo to otrok, mladostnik, odrasel ali starejši, v vsakem trenutku poustvarjamo srčne člane družine. Kako zelo vam to privoščim! Te lepe izkušnje niso lahke, kajti ko imaš nekoga rad in ko sebe daruješ in se ti ljudje odpirajo, si poklican/a, da udejanjiš konkretno pomoč: se izpostaviš, se bojuješ za človeka, iščeš ravno pot, če je treba… Saj zato pa smo tu!

Ni je stvari v življenju, ki bi bila samo lahka, niti ni stvari, ki bi bila samo v eno smer: grda ali lepa.

Ko sem bila majhna, smo šli z družino k prijateljem v hribe na obisk. Za hlevom so imeli kup gnoja. Očka me je poklical in mi rekel, naj stisnem nosek in ga pobliže pogledam. Takrat sem še toliko videla, da sem opazila drobne pisane rožice, in če bi bila dovolj pogumna, bi zavohala njihov dišeči vonj. Čudovite so bile. Očka mi je rekel: »Zdaj si majhna, ampak zapomni si, to ti bo še prav prišlo: na gnoju lahko rastejo najlepše in najbolj dišeče rožice.« To sem razumela kot otrok, z leti pa mi je bila ta primerjava iz konkretnega okolja narave še kako dobrodošla. Koliko gnoja je v človeštvu – in prav v tem okolju toliki ljudje postanejo take drobne rožice.

Iz bolečine zraste nekaj lepega.

Na enem izmed pogovorov je k meni pristopil čeden moški s hudo depresijo in preizkušnjami, zelo nezaupljiv in s težko življenjsko zgodbo. Dejal je, da bi rad nadgrajeval svoje življenje. Pohvalno. Če morem, mu z veseljem pomagam. Vam povem, kaj mi je zaupal, zato da boste vedeli, kako je pomembno, kaj govorimo našim malim. Dejal je, da je bil najstarejši med sedmimi bratci in sestricami, v družini je bilo hudo, mama je bila žrtev nasilja, svoje otroke je nenehno vodila s seboj po mestu. V večernih urah pa so se vedno ustavili na železniški postaji, kjer je mama, da je lahko preživela otroke, hitro našla priložnostne kliente in se prostituirala. To je bil zanje vsakdanji kruh in stil življenja, med enim pretepom in drugim …

K temu prestrašenemu 11-letnemu fantu, ki je moral med tem časom v čakalnici paziti na speče sorojence, je nekega dne pristopil neznanec in mu dejal: »Dragi fantek, midva se ne poznava. Ampak iz tega, kar vidim, vem, da je tvoje življenje zelo težko in poznaš stvari, za katere niti odrasel človek ne bi smel vedeti, da obstajajo, ti pa to celo doživljaš. Morda se ne bova nikoli več videla in jaz ti ne morem dosti pomagati, ampak eno ti lahko povem, in če moreš, tega ne pozabi. Zapomni si, zdaj si majhen in ne moreš spreminjati stvari, kmalu pa boš odrasel in boš lahko izbiral. Spomni se, da vedno lahko izbiramo med dobrim in slabim. Če se boš odločal za slabo, se boš slabemu približal. Če se boš odločal za dobro, se boš dobremu približal. Zato ti svetujem, da ko boš zrel, se spomni tega stavka in se odločaj za dobro, ker ti bo v življenju boljše.«

Tega gospoda fant ni nikdar več videl. Življenje mu je teklo naprej: grdo, nesrečno, z nešteto krivicami … Toda nekega dne se je ob težki preizkušnji spomnil gospodovih besed. Eno samo srečanje – to pravo seme, ki ga je zasejal neznanec, ko je bilo dečku 11-let, se je v pravem trenutku prebudilo v njem in je zasukalo njegovo življenjsko pot k dobremu. Izbral je skromno, a dostojno in mirno življenje.

Ni treba velikih besed, da zavibrira srce.

Velikokrat, ko prihajamo v stik s temi ljubimi otroki, najstniki, starejšimi osebami, s komerkoli, se mogoče sploh ne zavedamo, da en naš stavek danes morda nima niti zaželenega, niti predvidenega učinka – nekega dne pa se v tistemu človeku to odpre … In mi – prostovoljci in ljudje, ki smo čutečega srca – pazimo, da vse, karkoli rečemo, rečemo z dobrohotno željo za dobrobit sočloveka.

Ni treba velikih besed, največkrat ni treba veliko dejanj za to, da zavibrira tudi drugo srce in se ta srčna želja udejanji. Ne vemo, kdaj, to ni več naša domena. Pomembno je, da mi to damo. Tudi epidemija covida nas lahko nekaj nauči; je mikroskop, da poudari stvari, ki ne gredo po pravi poti.

Človeštvo se bo moralo spremeniti, gospodarstvo se bo moralo spremeniti … Vse, kar je bolno, nasilno in krivično, z vso agresijo prihaja na plan. Kar se že tako ali tako dogaja, je zdaj poudarjeno in podarjena nam je priložnost, da ne pometamo pod preprogo, temveč nekaj ukrenemo. Bistvo našega Poklica in Poslanstva je zelo enostavno: človeku nuditi bližino. Najhujše je, če je človek sam. Naša naloga je, da spodbujamo ljudi, da se povezujejo, da se vzpostavlja človeška mreža, tudi s telefoni in spletnimi kamerami, da ohranjamo bližino.

Zapisala: Nina Stenko Primožič
Povzeto po spletnem izobraževanju za prostovoljce projekta VAU, 11. marec 2021.
Prvič objavljeno v glasilu Žarek dobrote, meseca aprila 2021 in maja 2021.
Foto: Primorski dnevnik

Bi želeli prejemati svoj izvod glasila Žarek dobrote na dom? Pišite nam na [email protected] ali pokličite na 01 / 300 59 60.