Podpora bližnjemu, ki se sooča z duševno stisko (II. del)

»Pomembno je, da človeka, ki se sooča z eno izmed duševnih motenj, v nič ne silimo,« pravi Kaja Strniša.

Vztrajajmo, dokler lahko. Ne obupajmo nad njim/njo!

Podpora ljudem, ki so v hudi stiski, je lahko zelo težka in utrujajoča. Velikokrat se zdi, da naš trud ne obrodi sadov, saj se kljub prizadevanjem oseba ne počuti boljše. Pomembno je, da človeka, ki se sooča z eno izmed duševnih motenj, v nič ne silimo. Pustimo ga, da govori o svojih občutkih in svojem stanju toliko, kolikor je sam pripravljen. Ne pritiskajmo nanj, da z nami deli več, kot si sam želi. Soočanje z duševno stisko je težko, zato oseba potrebuje veliko poguma in zaupanja, da lahko govori o stvareh, ki jih doživlja.

Ko se nekdo sooča z duševno motnjo, se zelo spremeni. Velikokrat nam v njegovi/njeni družbi ni več tako zabavno kot prej. Posameznik je lahko brez energije, brez entuziazma, ni več tako odprt in lahko se izogiba družabnim aktivnostim. Ko se ljudje počutijo ekstremno prestrašeno, tesnobno, anksiozno, brezvoljno ali brezupno, je popolnoma naravno, da lahko imajo odpor do naših prizadevanj. Odpovedujejo skupne načrte, prej odidejo z druženj oziroma se jim popolnoma izogibajo itd. Hkrati pa zelo težko uživajo v aktivnostih, ki so jih prej imeli radi. Zato je pomembno, da vztrajamo pri svoji podpori: da osebo še vedno vabimo na skupne aktivnosti, tudi če nas neštetokrat zavrne, da ji pošiljamo vsakdanja sporočila, da ji govorimo o tem, kaj se nam dogaja, itd. Tako se počuti manj osamljeno. Hkrati ima še vedno stik z vsakdanjim, »običajnim« življenjem. Kljub temu je nujno, da sami sebe zaščitimo, poskrbimo za lastno zadovoljstvo, zdravje in dobro počutje. Logično je, da nam je hudo in da nas lahko zelo izčrpa, če se nekdo od naših bližnjih sooča s katero izmed duševnih motenj. Vseeno ne smemo obupati nad človekom, ki nam je blizu. Posameznik, ki je v duševni stiski, mora uporabiti vse atome svoje moči, da lahko vsaj približno normalno deluje. Zato ne smemo obupati. Tudi če ne pokaže pretiranega zanimanja, v veliki večini primerov opazi naš trud in podporo.

Resno vzemimo opozorilne znake

Pomembno je, da resno jemljemo nekatere opozorilne znake in da ukrepamo takrat, ko je stanje posameznika lahko nevarno zanj ali za druge. Kakršen koli znak, da bi se lahko samopoškodoval ali da razmišlja o samomoru, moramo vzeti karseda resno! Znaki, da si nekdo skuša vzeti življenje, so lahko različni. Od bolj očitnih (samomorilno pismo, da oseba kupi pištolo itd.) ali zelo prikriti (npr. oseba popolnoma neha govoriti o prihodnosti, kakršnih koli načrtih ali neha skrbeti zase). Če imamo najmanjši občutek, da je nekdo nagnjen k samomoru, moramo nujno poiskati strokovno pomoč! Samomorilni znaki pa niso edino opozorilno vedenje, na katero moramo biti pozorni. Obstajajo tudi drugi znaki, da se nekomu depresivno ali anksiozno stanje poslabšuje. Med drugim so to: izogibanje družabnim aktivnostim, odpovedovanje dogovorjenih aktivnosti zadnji trenutek, izostanki iz službe, neurejenost itd. Če pri bližnjem opazite podobne spremembe, se pozanimajte, kako se počuti in če potrebuje pomoč. Preventiva je namreč lahko zelo učinkovita. Zato je dobro ukrepati, še preden gredo stvari na slabše.

Male zmage imajo velik pomen

Soočanje z duševno motnjo zahteva veliko truda in dela. Do končne ozdravitve je potrebnih kar nekaj korakov, zato je dobro, da na poti opazimo male zmage, ki jih posameznik doseže. Bližnjemu pokažimo in mu povejmo, da smo opazili napredek. Tako lahko spodbudimo nekoga, ki sicer preživlja zelo težke čase. Na primer: če se posameznik zaradi hude generalizirane anksiozne motnje ali agorafobije (strahu pred paničnimi napadi) izogiba vožnji z avtomobilom in opazimo, da se je začel z njim voziti na kratke razdalje, je dobro, da mu to povemo. Napredek pri soočanju z anksioznimi in depresivnimi stanji je marsikdaj zelo počasen, zato lahko posameznik izgubi motivacijo in zagon. Če opazimo »male zmage«, ga tako spodbudimo, da še naprej vztraja in vidi, da je na pravi poti. Dobro je tudi, da ga spomnimo na njegove dobre lastnosti, saj je pri posameznikih, ki se soočajo z duševno stisko, zelo pogosta nizka samopodoba.

Piše: Kaja Strniša, Žarek dobrote, maj 2021 (nadaljevanje iz aprilske številke Žarka Dobrote)