Ves čas epidemije smo spremljali številke okuženih ljudi in število smrti zaradi covida-19 – to je bila skrb vseh nas. Ni dvoma, da je epidemija na različne načine zaznamovala naša življenja. Vendar pa smo se pretežno posvečali ukrepom in statistiki ter premalo pozornosti namenili drugim številkam in perečim problemom, ki so nastali tudi zaradi povezave z epidemijo.
Na dan prihajajo vedno večje stiske posameznikov, zgodbe o nemoči in obupu. Veliko ljudi je zaradi epidemije izgubilo službo, dohodke in svoje življenje, kakršnega so poznali.
Mnogo ljudi ne najde več smisla življenja, motivacije in ciljev za naprej. Nekateri so bili že pred epidemijo podvrženi raznim substancam, duševnim stiskam, nasilju in drugim težavam, ki so se medtem še potencirale.
Ob svoji stiski in negotovosti se ljudje, ki ne vidijo drugega izhoda, pogosto zatečejo v svet alkohola, drog in drugih substanc. Z njimi si želijo popraviti razpoloženje, izboljšati sebe, olajšati svoje življenje in morda sploh nekako preživeti svoj dan. Vse to so lažne poti do sreče.
Kdaj govorimo o zasvojenosti in kakšne oblike poznamo?
Definicija zasvojenosti se glasi: Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. ASAM (American Society of Addiction Medicine), 2011
Ljudje potrebujemo ugodje, dobre občutke, zadovoljstvo in sproščenost. Če tega ne dobimo, se lahko zatečemo v svoj svet – svet, ki nam spremeni življenje in nas hitro potegne vase. Dandanes je veliko najstnikov in mladih odraslih, ki morda niso odvisni od kemičnih substanc, vendar pa je nekemična oz. psihična zasvojenost prav tako zaskrbljujoča.
Najbolj znane oblike tovrstnih zasvojenosti so: zasvojenost z igrami na srečo ali tvegano podjetništvo, zasvojenost s sodobnimi elektronskimi mediji (računalniške igrice, internetna pornografija, internetno hazardiranje, socialna/družabna omrežja), zasvojenost s hrano, odnosi, delom, športom …
Kje so meje zasvojenosti?
Meje, kdaj lahko vedenje določimo v zasvojenost, so sicer močno zabrisane. Težko je namreč jasno določiti mejo, kdaj je ukvarjanje s športom pretirano. Še posebej, ko aktivno življenje sicer smatramo kot zelo pozitivno in se nam zdi zagrizenost nekoga hvalevredna. Ali lahko določimo, kolikšna je še sprejemljiva količina časa, preživetega za računalnikom – še posebno v času, ko se je tudi šolanje preselilo tja?
Mnogo ljudi se odvisnosti od odnosov in odvisnosti od dela niti ne zaveda. Vse to pa je lahko resno bežanje v drug svet in klic na pomoč, da se v ozadju nekaj dogaja.
Družina in svojci igrajo ključno vlogo pri prepoznavanju in zaznavanju zasvojenosti. Bistveno je, da se z osebo soočimo. Potreben je jasen pogovor in da se vsi skupaj soočimo s samo zasvojenostjo – ne glede na to, kakšne bodo posledice ali kako nas skrbi, kaj si bodo mislili sosedje, družina ali prijatelji. Le tako zasvojeni osebi lahko kar najhitreje pomagamo iz začaranega kroga, stran od laži, manipulacij in omame.
Kam po pomoč ob zasvojenosti?
Potrebna je moč in treba je zbrati pogum! Pri tem lahko pomagajo strokovni delavci v programu Skupnosti Srečanje v okviru Zavoda Pelikan – Karitas. Dosegljivi so na telefonski številki (01) 548 02 86 ali 030/ 646 943, na e-naslovu [email protected] ali v pisarni vsak delovnik od 8h do 16h: SKUPNOST SREČANJE, Polje 350, 1260 Ljubljana – Polje.
Zapisala: Adela Krištof
Prvič objavljeno v glasilu Žarek dobrote, julij 2021.