Zaradi težkega obdobja koronavirusa so se stiske naših prosilcev poglobile. Mnogo družin je zabredlo v finančno stisko zaradi izgube službe. Določenim družinam so se poglobile težave s telesnim in duševnim zdravjem.
Zaradi omejenih stikov je bilo veliko oseb socialno izključenih – predvsem starostnikov in ljudi, ki živijo sami. Vse prevečkrat pa smo se v tem obdobju srečali tudi z nasiljem v družinah.
V zelo kratkem času sem bila priča zgodb dveh mlajših žensk, ki sta živeli v partnerskem odnosu z nasilnim moškim.
Sonjina zgodba
Sonja je študentka, ki je ob študiju tudi delala. V lanskem letu pa študentskega dela ni bilo veliko. Pove, da sta morala s fantom zelo skromno živeti, da sta plačevala redne stroške.
Ko sta postala par, je bil on zelo radodaren z darili, obsipal jo je z drobnimi pozornostmi in v njegovi družbi ji nikoli ni bilo dolgčas. Čez čas pa je postal oblasten, prepovedoval ji je stike z drugimi, ji pregledoval telefon, z moškimi sploh ni smela govoriti. Če mu je ugovarjala, jo je ozmerjal in oklofutal.
Potem mu je bilo žal in ji je obljubil, da je bilo zadnjič, da tega ne bo več počel. Da jo ima preveč rad, da sta si usojena, da brez nje ne more živeti. Vse te besede so ji godile in jim je verjela. Fizično in verbalno nasilje, ki ga je doživljala doma, je skrivala tako pred domačimi kot pred prijatelji. Toda modrice in podplutbe so bile vedno pogostejše. To je nekoč na obisku opazila tudi mama. Sonja se ji je zlagala, da je zaradi neprevidnosti padla po stopnicah. Ker je bil partner takrat doma, je seveda tudi on pritrdil tej razlagi. Vendar ji mama ni verjela.
Nekega dne, ko je bilo vsega preveč, je Sonja mami priznala, da je žrtev nasilja. Mama je iskala možne oblike pomoči, in tako smo se s tem primerom srečali tudi mi. Pa ni bilo enostavno. Hčerka je prvi trenutek želela pomoč, potem pa se je premislila in se vrnila k partnerju. To je ponovila dvakrat, dokler je ni tako pretepel, da je zaradi kompliciranega zloma noge morala na operacijo v bolnišnico. Po operaciji je odšla k mami. Vendar ji partner tudi tam ni dal miru.
Potrebovala je veliko podpore, svetovanja in opogumljanja, da se mu je uspela upreti in se ni vrnila k njemu, ampak je zaživela življenje brez njega. Vsaj zaenkrat.
Majina zgodba
Tudi Majina zgodba je presunljiva. Maja je bil vzgojena v predstavah, da je moškemu dovoljena uporaba nasilja. Njena mama je bila večkrat žrtev nasilja. Zato je bila Maja prilagodljiva, podredljiva, razumevajoča, sposobna odpuščati in se žrtvovati za odnos.
Takoj po srednji šoli sta s partnerjem začela živeti skupaj. Skupaj sta sedem let in imata štiri otroke. Na začetku sta bila zaljubljena in srečna. Bil je dober in prijazen. Všeč ji je bilo, ker je bil zelo zaščitniški. Imela ga je za skrbnega. Potem pa so se stvari počasi začele spreminjati. Postal je druga oseba – hladen, oblasten, nasilen. Pogosto jo je preklinjal, zmerjal in poniževal.
Ničesar ni več naredila prav. Postal je ljubosumen, zaklepal jo je v stanovanje in ji prepovedoval izhode. Če mu je oporekala, je bila tepena.
Vsakič, ko je nasilje postalo preveč očitno za okolico, sta se odselila. Bila je krhkega zdravja, zato ni iskala zaposlitve. Pa tudi štirje majhni otroci so zahtevali veliko dela. Ker ni imela lastnega denarja, je bila odvisna od njegovega dohodka. Če je imel slab dan, ji ni dal denarja za hrano. Velikokrat je odšla ponjo k mami, da otroci niso bili lačni. Tako je mama tudi posumila, da se pri njih doma dogajajo hude stvari. Vendar je hčerka o nasilju doma še vedno molčala. Tudi bratje in sestre niso o tem nič vedeli.
V letošnjem letu pa je nasilje postajalo vedno hujše. Vse pogosteje jo je zmerjal, kričal nanjo, zatrjeval, da otrok, ki ga
pričakuje, ni njegov. Dokler je ni nekega dne tako pretepel in zbrcal, da je hudo poškodovana poiskala pomoč v bolnišnici. V zadnjem pretepanju jo je zvlekel iz stanovanja in jo zaklenil na hodnik. Tam so jo našli sosedje in poklicali reševalce.
V dogajanje sta vstopila policija in Center za socialno delo. Vendar Maja o partnerjevem nasilju še vedno molči. Mama ne ve, kaj storiti. Otroci ji pravijo, naj se ne vmešava in naj bo tiho. Svetujemo ji, naj se opogumi in spregovori o tem, kar ve, čeprav ji je Maja zabrusila, da bo z njo pretrgala vse stike, če to stori. Mama je bila v precepu in morali smo jo opogumiti, da je spregovorila.
Pomagali smo ji tudi napisati izjavo, kjer je spregovorila o nasilju, ki ga doživlja njena hči. Najnevarnejši prostor za ženske je običajno njihov dom. Nasilje ostane najdlje skrito v zasebnih odnosih, saj se žrtev zaradi tesnih osebnih vezi s povzročiteljem težko odloči, da bo nasilni odnos zapustila ali ga prijavila.
Dodatno težavo pri odhodu pogosto predstavlja tudi neodobravanje okolice, kadar se ženska odloči zapustiti povzročitelja ali proti njemu sprožiti postopke.
Za nasilje ni opravičila
Povzročitelji nasilja nasilje največkrat zanikajo, minimalizirajo ali opravičujejo. Vendar za nasilje ni opravičila. Ne glede na to, kaj žrtev reče ali stori, nima nihče pravice, da je do nje nasilen. Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbenih slojih. Odvisno je tudi od tega, kako družba nanj reagira. Lahko ga sankcionira in obsodi ter ga s tem ustavlja in zmanjšuje, ali pa ga tolerira, spregleda ali minimalizira.
Nasilje je družbeni, in ne samo individualni problem posameznice, ki ga doživlja. Veliko razlogov je, zakaj ženske ne zapustijo partnerja, ki povzroča nasilje. Lahko jih je sram spregovoriti o nasilju, se počutijo soodgovorne ali preveč finančno odvisne, da bi zmogle živeti same. Morda pa se bojijo pritiskov in obsojanja okolice. Ženske odgovornost za doživljanje nasilja pogosto pripisujejo sebi. Tudi povzročitelji nasilja odgovornost pogosto prelagajo na žrtev, češ da je izzivala, kričala nanj itd. To pri žrtvi vzbudi še dodatne občutke krivde.
Pomembno je, da vemo, da je vsaka oseba odgovorna za svoje ravnanje in vedenje, tudi za povzročeno nasilje. Ne glede na to, kaj druga oseba reče ali stori, je odgovornost za nasilje vedno na strani povzročitelja.
V družbi moramo doseči ničelno toleranco do vseh vrst nasilja. To lahko dosežemo z ozaveščanjem ter prepoznavanjem nasilja kot nedopustnega obnašanja in ravnanja, ki se ga sankcionira. Zato je nujno ozaveščanje javnosti o problematiki nasilja ter ozaveščanje o nesprejemljivosti nasilja in nasilnih načinov reševanja konfliktov.
Zapisala: Alenka Petek
Fotografija: Pexels
Prvič objavljeno v Žarek dobrote, april 2021
Bi želeli redno prebirati Žarek dobrote?
Naročite ga na [email protected] ali na 01/ 300 59 60.