Staranje je umetnost in veščina, ki se jo lahko naučimo in osvojimo. Kako? O tem skupaj z mislimi Anselma Grüna razmišlja Helena Zevnik Rozman.
Ko sem bila pred leti službeno vsakodnevno v stisku s starejšimi, sem prepoznala dve veliki skupini, ki sta si med seboj diametralno nasproti. Ena je bila polna optimizma, življenjske vedrine, potrpežljivosti in izrednega notranjega bogastva kljub morda hudim preizkušnjam v življenju, bolezenskim tegobam.
Druga skupina je predstavljala večne nergače, ki jim nič ni bilo dobro in so v vsem našli problem, kljub temu da je bilo zdravje zadovoljivo in so bili finančno preskrbljeni. Skratka: vse, kar se jim je dogajalo v starosti, je bilo težko, naporno, krivično.
Zakaj taka razlika? Anselm Grün v svoji knjigi Visoka umetnost staranja (Celjska Mohorjeva družba, 2010) piše, »da se “karitas danes in jutri človek stara samodejno in je od njega odvisno, ali bo staranje uspelo. Starati se dobro je zanj velika umetnost. Kdor se želi naučiti te umetnosti, se mora v teh vrlinah starosti uriti.«
V nadaljevanju bi z vami podelila nekaj njegovih misli, ki nam lahko pomagajo dati starejšim tisto, kar resnično potrebujejo.
»Samo tistemu, ki brezpogojno sprejme samega sebe in pritrdi sebi, ugaja lastno življenje in samo tisti ugaja sam sebi,« pravi Anselm Grün. Mnogi stari ljudje se veliko pritožujejo nad vsem, kar so doživeli, ali pa sprejemajo sebe samo, dokler so uspešni,
potrebni, v središču pozornosti.
»Očitno niso sprejeli samega sebe. V starosti zmoremo sprejeti sami sebe le, če gradimo življenje na trdnem temelju, to pomeni, če ga gradimo na Bogu … Če človek vse življenje ve, da ga spremlja Bog, tudi v starosti lahko slavi čudovita Božja dela. Svojega pogleda ne usmerja na staranje: na pojemanje moči, na vse večjo osamljenost … Nasprotno, tudi v starosti vidi, kaj dela Bog v njem, in pripoveduje o tem.«
Poleg tega je pomembno, da se starejši sprijaznijo s preteklostjo, nadaljuje Anselm Grün. »Preteklosti ne morejo spremeniti, lahko pa spremenijo svoj odnos do nje. Kajti star človek ne bo nikoli srečen, če se mu ne bo uspelo sprijazniti z lastno zgodovino.«
Enako velja za sprejemanje svojih mej. Mnogi starejši še vedno želijo dokazati, da zmorejo, in presegajo svoje meje pri delu, športu in še kje. Za sprejetje mej in pešanja moči je potrebna ponižnost.
Nadaljnje se je treba učiti odnosa do osamljenosti. »Osamljenost lahko sprejme le, kdor se obrne navznoter in tam doživi stik s svojim najglobljim bistvom. Pri tem se bo naučil biti trden v sebi in se bo čutil varen v Bogu. Eno vrsto pomoči, da se v lastni osamljenosti čutimo varni in sprejeti, nam lahko daje narava, druga pomoč pa je zavetje v Bogu.«
Po sprejemanju pride odpovedovanje. »Vse življenje se kar naprej odpovedujemo, na starost pa postaja to odpovedovanje vse bolj očitno in največkrat tudi bolj boleče. Odpovedati se moramo svojemu imetju, zdravju, odnosom, spolnosti, moči, lastnemu jazu …« »Kdor zmore sprejemati in se odpovedovati, obrodi v starosti nove sadove. Psalmist v psalmu 92 (Ps 92,13-16) izpostavi dve predpostavki za plodnost: pravičnost in vsajenost v Gospodovi hiši. Svoje korenine moram imeti v Bogu. Le tedaj bo moje drevo še naprej rodilo sadove, kljub temu da postaja telo šibkejše. Ta rodovitnost je danes opazna pri mnogih starih ljudeh,« pravi Anselm Grün.
»Delo starega človeka se mora preusmeriti od stvarno funkcionalnega k bolj človeškemu. Stari ljudje, ki se zavzemajo za druge in razvijejo občutek za njihove potrebe, so bolj zadovoljni od tistih, ki se samo umaknejo vase in krožijo okrog sebe. Tako se stari ljudje pogosto kot prostovoljci vključijo v oskrbo osamljenih in bolnih v skupnosti. Ob takšni dejavnostih razvijejo nove zmožnosti. Razumejo ljudi, ki jih obiskujejo, in najdejo prave besede v pogovoru z njimi.«
Drug način, kako lahko doživimo pestrost starosti, so konjički. »Kdor ima rad svoje konjičke, ostane notranje zadovoljen, pogosto razvija ustvarjalnost in domišljijo. Nekateri ljudje šele v starosti odkrijejo svoje spodobnosti in obilico svojega časa doživljajo kot osrečujočo. Ni jim dolgčas, pač pa svoj čas oblikujejo ustvarjalno.«
Seveda obstaja še veliko dovolj smiselnih zaposlitev, kjer so potrebni. »Pri vsem tem je potrebna prava mera. Ne le, da iščejo razvedrilo, zabavo in s tem pobegnejo osamljenosti. Dejavnost zaradi dejavnosti namreč pušča za sabo notranjo praznino. Dejavnosti so izpolnjene, kadar jih opravljamo s strastjo, vanje vlagamo ‘srčno kri’, kadar se vanje pretaka ljubezen.«
»Da staranje uspe, je potrebna skupnost,« nadaljuje Anselm Grün. Na eni strani gre za to, da starejši gojijo stike z drugimi starimi ljudmi, negujejo prijateljstva, skupaj uživajo čas, se pogovarjajo o nekdanjih izkušnjah in si prisluhnejo. Na drugi strani pa se skupaj starati nanaša tudi na sožitje starih in mladih.
Kako se naučiti umetnosti staranja?
Župnija je najboljše medgeneracijsko središče. In če je v zadnjem času popularno, da se v naši družbi ustvarjajo medgeneracijska središča, potem lahko tudi v Cerkvi živimo to, kar je najnaravneje. Živemu organizmu, kjer se moli, posluša, dela, zavestno odpremo vrata tudi za dejavnosti, ki pomagajo vse generacije učiti umetnosti staranja. Če župnijske Karitas starejšim omogočajo, da se lahko usmerijo k sočloveku in z zavzemanjem za druge razvijejo občutek solidarnosti, lahko župnije odprejo vrata tudi za druge dejavnosti, ki popestrijo starost. Župnik v Izoli, Janez Kobal, je na nekem predavanju rekel, da je odgovor na vsako pastoralno vprašanje: čas. Torej nameniti jim čas in jim omogočiti, da se lahko tudi družijo, razvijejo svojo ustvarjalnost, telovadijo in hkrati ob tem svoje temelje gradijo na Bogu.
Zapisala: Helena Zevnik Rozman
Prvič objavljeno v glasilu Žarek dobrote, december 2021
Foto: Zdenka Šfiligoj
Bi želeli redno prebirati Žarek dobrote?
Naročite ga na [email protected] ali na 01/ 300 59 60.