Dr. Christian Gostečnik : Vloga očeta v družini (Šola za družine – povzetek predavanja na Viču, 28.10. 2007)
Danes se o vzgoji veliko govori. Smo v času, ko se je pubertetniško obdobje nerazumno podaljšalo, otroci ostajajo doma tudi ko dopolnijo trideset let. Pri tej starosti še vedno študirajo in nikakor ne morejo dokončati študija ali najti zaposlitev. Kaj je v ozadju? Kakšna je vloga očeta v taki družini? Kje je oče, ki bi takemu otroku pomagal oditi od doma?
Slovenski prostor je bil v zgodovini vedno prostor vojn. Od tu se je rodila travma, ki se je prelila v naslednje generacije. Če se travma v četrti generacij ne razreši, peta generacija propade. »Naši očetje so jedli kislo grozdje, in njih otroci imajo skomine«, je zapisano v Svetem Pismu. Vedno bolj odkrivamo, da smo produkt več generacij – najmanj treh. Od kje prihajajo ti rodovi? Koliko moških je odšlo iz teh družin? V bistvu so nas vzgajale samo ženske. Ljudje, ki so nas zapustili, stari očetje in matere – to so svetniki. Te osebe imajo izredno moč.
Primer neurejenih družinskih odnosov lepo kažejo primeri gangsterjev. Gangsterji v teh tolpah iščejo varnost, tisto varnost, ki jo niso dobili v svojih družinah. Zanimivo je, da v take združbe vstopajo predvsem tisti, ki v mladosti niso imeli prisotnega očeta oz. se ta zanje ni dovolj zanimal. Gangsterji predstavljajo klic po očetu; le ta jih lahko reši iz krempljev tovrstnih združb. Oče in mati morata sodelovati pri vzgoji, njuna vloga pri tem se dopolnjuje. Otrok beži od očeta k materi, ne zato ker je oče nesposoben, temveč zato, ker želi, da ga v tistem trenutku potolaži mati. In obratno, kadar otrok želi očeta, je to le njegova svoboda odločanja, ki jo nikoli v življenju ne bo več imel, zato to ne pomeni, da je mati odveč.
Najhujša tragedija, ki se lahko zgodi očetu ali materi je, da svojega otroka ne more začutiti. Oče je oseba, ki mora vedno biti ob svojem otroku, ob njem mora vztrajati in zdržati. Oče bo vedno najvplivnejša figura v življenju otroka, otrok ga bo vedno želel idealizirati. Če otrok ne more spoštovati očeta, bo iskal v življenju vse mogoče – od dragih avtomobilov, do raznovrstnih oblik zasvojenosti, hazarderstvo, išče nekaj, kjer bi se lahko notranje umiril in napolnil, nekoga, ki bo ob njem vzdržal. Ob očetu se bo otrok naučil razmejitev, kaj lahko naredi in česa ne, kaj je dovoljeno, kje lahko tvega, kaj je zdravo itd. Če otrok ni mogel svojega očeta idealizirati, potem je kot odrasel človek razbolel, ker očeta ne more spoštovati. Otrok bo vedno od svojega očeta iskal to, kar ta ni našel pri svojem očetu; v ta namen bo ponočeval, zamujal, popival, se ukvarjal s sumljivimi posli, izzival. Naredil bo vse, da bo lahko ponosen na svojega očeta in da bodo starši ponosni nanj. To je kruta generacijska stvarnost. Ko oče začuti svojega otroka postane drug človek, preneha se z otrokom prerekati. Otrok želi, da so starši ponosni na njega. Če tega ne more dobiti, bo počel vse mogoče stvari, ker bo hotel preverjati, če se bodo starši zavzeli za njega. To nam potrjujejo ločene družine.
Oče mora verjeti v svojega otroka. Če otrok ne dobi tega zaupanja in bo vedno poslušal pripombe kot: ne bo ti uspelo, vedno si bil problematičen, nobene stvari ne moreš narediti prav…, bo otrok to ponotranjil in staršev ne bo »razočaral«. Neuspešen bo v šoli, njegovo vedenje bo res problematično, bo poražen in v stiski. Preko poraza bo dosegel, da se bodo starši vsaj jezili na njega.
Očetje so velikokrat premalo vključeni v vzgojo svojih otrok. Velikokrat imajo matere občutek, da morajo biti nekakšen posrednik v tem odnosu. Vendar je ta občutek zmoten, očetje imajo zmožnost začutiti svoje otroke in to morajo narediti, drugače so nesrečni. Oče mora vedno iskati svojega sina, vztrajati mora toliko časa, da postane ponosen nanj.
Tatjana Kapuralin, socialna pedagoginja, integrativni psihoterapevt : Pogovor s pubertetnikom (Šola za družine – povzetek predavanja na Viču, 21.11.2007)
Kdaj se začne puberteta?
Novejše študije kažejo, da že v devetih letih. Zaradi dobrih materialnih dobrin in tehnološkega razvoja.
Kdaj se začne in kdaj se konča?
Prvi simptom je postavljanje sebe v center sveta, jaz hočem ven, moji prijatelji so najboljši, kaj me kontroliraš – oblačenje in izhodi ven, prvi znaki, samosvojost. Telesno so razviti, duševno pa bolj krhki kot so bili naši starši.
Današnja družba ni naklonjena odraščanju, kompetenca odraslega so, da lahko vstopim v sobo, tudi ko to odklanja, imam pravico vedeti za njegovo zdravje, pravico ga imam omejevati in kontrolirati, kam hodi. Nikoli se ne smem naveličati vztrajati v komunikaciji in pogovoru. Kapaciteta odraslega je celostni pristop, različne vloge in naloge, ki jih nikoli ne pozabimo. Zato bomo enkrat uspeli v komunikaciji z mladostniki, tudi če ni sprva videti tako.
Stebri identitete – mladosti:
- Telo, duša in duh. Nobeno srečanje v življenju ni slučaj, vedno mi je ponujena roka Očeta, ki je v Nebesih.
- Socialna mreža – poznanstva, študij, služba.
- Delo in dosežki – za otroke je pomembno, da hodijo v šolo in kako se integriramo
- Materialni dosežki
- Življenjska filozofija in vrednote
Vse stebre je potrebno integrirati od samega začetka. Ko premišljujemo o problemih, vidimo, da nastajajo na velikih področjih, ne pa na vseh. Ko najdemo ravnotežje na enem, potem lahko gradimo naprej.
Zgodovina človeštva je umeščena v človekov razvoj, za to je današnji (sodobni) čas umeščen v družino in razvoj človeka.
Razvojne faze pri človeku:
– prvi tri mesece: novo področje življenja, umeščenost v novo skupnost, spremembe
– do 6. meseca življenja, na ženskem telesu se spremembe že vidijo
– od 6. meseca do 9. meseca: manjša gibljivost, vendar je vse bolj intenzivno, novo življenje čuti družina širše
Dnevne aktivnosti:
Za očete je dobro, da vzamejo svoje hčerke s seboj v delavnico in gradbišče, na delovno mesto, ki je tipično za moški spol. Tako bodo dobile občutek pomembnosti in sprejetosti in še spoznale bodo, kakšen je moški svet (npr. »odmaševanje odtokov«). Matere pa bodo za svoje sinove največ naredile, če ga bodo naučile peči kruh, s pomočjo te dejavnosti je nudena velika vzgojna priložnost. Kot simbolika gnetenja in učenja za življenje. Tako je družina zadovoljna, ob obroku in skupnem delu je več možnosti za pogovor. Peka kruha predstavlja velik napor in vključuje celotno življenjsko situacijo. Učenje umivanje zob zahteva kar nekaj minut, tako nastajajo zgodbe. Dobro je tudi, da družina skupaj izbere film ali kakšno skupno priložnost, ki jo lahko počnejo skupaj. Ali pa gredo skupaj na internet in pogledajo, kaj je trenutno aktualno in se o tem potem pogovorijo.
Različne strukture osebnosti in njihove faze:
Struktura osebnosti se začne utrjevat v obdobju od 15. do 20. leta. Shizoidna struktura osebnosti (raztreščenosti), kjer imajo veliko idej, bojijo pa se odnosov, težko navezujejo stike. Drugi tip je depresivni tip (brezvoljnost, nezainteresiranost – 2. letnik srednje šole).
Pri kontrolnem tipu morajo imeti vse pod kontrolo, a prisotno je nezaupanje vase.
Histerični tip, obljube, da bo opravil naloge jutri, jutri bom boljši, težko se razmejijo odgovornosti, ker si jih veliko nalagajo.
Vsemu temu strežejo hormoni (dopamin – hormon sreče, ob teku in plesu, po dolgih treningih, oksitocin – hormon komunikacije, zaupaš vase, adrenalin – hormon jeze). Vsi ti hormoni so prepleteni in določajo razpoloženje, strukture. Lahko jih umetno ustvarimo z našimi odnosi in aktivnostmi. Zato je pomembno, da moramo to poznati starši najprej zavestno pri sebi, potem pa bomo nezavedno tako vzgajali tako neverbalno kot verbalno.
Hormon rasti najbolj deluje med 10. in 11. letom, zato v teh letih računalnik ni zdrav. Pomembno je navajanje na prostovoljno delo, kjer se mladostnik uči zaupanja in modrosti, predvsem pri delu z ostarelimi (obiski starih mam, dedkov…). Ko vidijo nemoč, bolezen, starost, so radi aktivni (npr. da mladostnik sam prebeli stanovanje).
Značilno za prvi letnik srednje šole, je zelo intenziven, posebno kadar je otrok v dijaškem domu. V starševskem – partnerskem odnosu to pomeni neko obliko novega rojstva, partnerja ostajata sama. Čez vikend odhajajo domov, vendar je to vse bolj redko. Drugi letnik je velik problem v odraščanju, je bolj brezvoljno obdobje. Tretji letnik – področje vrednost, kaj ima rada mama, kaj oče, kakšni so poklici v naši družini. V četrtem letniku se oblikuje osebna filozofija in prepričanje, hočejo spreminjati svet.
Razvojna oblika predavateljice in mladostnika – razumevanje, izboljšuje komunikacijo.
Ob redni »uporabi« molitve – dialoga O, gospa moja, daje možnost prenosa.
Naučiti se poslušati in opazovati lepote življenja se trenira in potrebno je vztrajati leta in leta.
Bogdan Žorž : Oče računalnik, mama televizija (Šola za starše – povzetek predavanja na Viču, 23.1.2008)
Bistven doprinos postmoderni družbi v primerjavi z moderno je obrat od »jaz« k »mi«. Pri tem »mi« ne predstavlja oznake za različne vrste kolektivizmov, ampak smo v zadnjem času priče obratu k občestvu, skupnosti. Ta sprememba je pozitivna, seveda pa ostaja odprto vprašanje, kako bomo v ta proces vključeni tudi sami.
Odločitev za starševstvo je tudi odločitev za družino. Je odločitev za »mi«. Ko se odločimo za družino, se moramo odreči tudi delu svojega individualizma. Brez tega zavestnega odrekanja ni kvalitetnega partnerskega odnosa. To odrekanje je seveda v dobrobit tudi otroku.
Živimo tudi v globalni potrošniški družbi. Ta povzroča, da precenjujemo pomen materialnih stvari vseh vrst. Danes se obnašamo na način, kot da brez vseh materialnih stvari nismo sposobni živeti. To vpliva tudi na vzgojo otrok; starši imajo namreč občutek, da bodo njihovi otroci, zaradi pomanjkanja materialnih stvari, prikrajšani in zato zaznamovani. V tej preokupaciji starši ne posvečajo dovolj časa vzgoji za vrednote. To nalogo prenašajo na različne inštitucije.
Kaj so dobri starši? Idealnih staršev ni. Največje zlo povzročajo otrokom starši, ki želijo biti popolni. V takih družinah ni pravega starševskega odnosa. Dobri starši niso idealni, ampak so starši, ki se dobro zavedajo svoje odgovornosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih pomanjkljivosti, slabosti, težav.
Odnos mama – otrok je organski, primaren, je danost. Gre za en organizem, zlitost. Mama čuti otroka in otrok čuti mater. Brez odvisnosti od matere otrok ne preživi. Mami se ni potrebno boriti, da jo bo otrok imel rad, ta odnos ji je namreč dan že po naravi. Otrok potrebuje ravno nasprotno, potrebuje prostor, da se od te navezanosti varno oddaljuje, da se osamosvaja. Ta proces se ne začne pri 18. ali 30. letih, ampak takoj po rojstvu.
Za razliko od matere oče vstopa v otrokovo življenje. To naj se zgodi čimprej, takoj ko se otrok rodi. Ta odnos se kasneje vzajemno dograjuje in oblikuje. Oče daje družini občutek varnosti, trdnosti. Pomemben je pri določanju spolne identitete otroka, ta identiteta ni samo stvar genov, ampak tudi vzgoje.
Vsa družba odraža stanje v družini. Najpomembnejše izkušnje za vodenje in uravnavanje odnosov dobi otrok v družini.
Ljudje smo si različni, tako sta si med seboj različna tudi starša. Zrel odnos ni v tem, da bi se partnerja v odnosu podrejala drug drugemu, niti ne, da bi hotela drugega spreminjati. Pomembno je spoštovati drugega v njegovem čutenju; le na ta način nastane prostor, ki starševsko vezo bogati in krepi.
Danes lahko govorimo o precenjevanju sodobne tehnologije, tudi tiste, ki se uporablja v vzgoji. Otroka ni mogoče vzgajati s sodobno tehnologijo, ker ta ne more biti nadomestek za starše. Sodobna tehnologija je lahko pripomoček za učenje, nikakor pa ni vzgojno sredstvo. Vzgoja je odnos. Preveč pozornosti je namenjeno učenju, premalo vzgoji. Nekateri starši so tako pripravljeni več ur presedeti ob otroku, ki rešuje domačo nalogo. Veliko bolj koristno za otroka bi bilo, če bi starši ta čas porabili za vzgojo in ne učenje.
Otroci ki odraščajo ob televiziji, računalniku, videoigricah, internetu so razpuščeni otroci. Podobni so lahko otrokom, ki jih vzgaja ulica, otrokom, ki so ostali brez staršev, ali so jih ti zavrgli. Lahko so bistri in v šoli nimajo učnih težav, vendar se počutijo stalno ogrožene, nimajo lastne hrbtenice in zato lahko postanejo žrtve raznih političnih, ekonomskih interesov. Računalnik je danes orodje in življenja brez njega si danes ne moremo predstavljati. Zato je vprašanje, pri kateri starosti lahko otrok uporablja računalnik, napačno; otroka je namreč treba naučiti pravilne in predvsem varne rabe orodja (računalnika). Dobro je, da se otrok nauči ravnati s tem orodjem čimprej, ker je v zgodnjem obdobju zelo dojemljiv za ta znanja. Se pa s povečano uporabo sodobnih tehnologij veča odgovornost staršev za vzgojo.
Ta tehnologija nas je našla nepripravljene. Veliko mladih se je s temi tehnologijami zasvojilo. Tu gre za nepravilno rabo orodja; ne uporabljajo ga le takrat, ko ga potrebujemo, ampak postanejo od tega odvisni.
Ali je televizija koristna ali škodljiva? Tu ni enoznačnega odgovora. Če otroku ne pustimo gledati televizije, ga sicer po eni strani obvarujemo pred negativnimi učinki, ki jih ima televizija, hkrati pa ga prikrajšamo za pozitivne strani, ki jih televizija tudi ima. Predvsem pa se otrok ne nauči uporabljati ta medij, kasneje bo lahko postal nekritični gledalec, ki ga bo televizija zasvojila.
Kaj pa mobilni telefoni? Velikokrat so mame tiste, ki začnejo prepogosto klicati svoje otroke, saj je to preprost način nadzorovanja. Preverjajo, kako je bilo pri šolski uri, kje se trenutno nahaja in kaj počne itd. To neprestano preverjanje lahko otrok ponotranji. Zanj postane nekaj nujnega in vsakdanjega. Na ta način tudi sam razvije to odvisnost; neprestano kliče, pošilja sporočila itd. Spet imamo opravka z nepravilno rabo orodja, ko orodje ne uporabljamo, ko ga zares potrebujemo, ampak postane njegova uporaba pretirana.
Računalniške igrice so navadno prvi stik otroka z računalnikom. Otrok vstopa v odrasli svet prek igre, zato tudi računalniške igrice niso izjema in same po sebi niso škodljive. Seveda je ključna prava mera. Če mladostnik ne more prekiniti igre, tudi ko ta presega razumne časovne okvirje, lahko že govorimo o zasvojenosti. Največja nevarnost je, da mladostnik s pomočjo računalnika »pobegne« v namišljen, lažni svet, kjer ni več nikogar, niti staršev. Na ta način izgubimo prostor za vzgojo. Mladostnika od tu naprej začne vzgajati računalnik. Računalnik mu ne more dati pristnih stikov, človeških kontaktov, da pa mu lažni občutek varnosti, vznemirjenje, lažno zadovoljstvo.
Nataša Konz Lorenzzuti : Vzgoja kot vrednota in vzgoja za vrednote (Šola za družine – povzetek predavanja na Viču, 27.2.2008)
Nataša Konz Lorenzzuti je po izobrazbi profesionalna igralka, nekaj let je bila zaposlena v gledališčih v Celju in Novi Gorici. Kasneje se je odločila za družino, »ne zato ker tega poklica nisem imela rada, ampak zato, ker sem imela družino rajši«. Imela je občutek, da načina življenja kot igralka, ne bo mogoče združiti z načinom življenja, ki bi ga rada živela kot mati in žena. Je mati štirih otrok. Leta 2000 je začela profesionalno pisati za otroke in mladino. V predavanju je spregovorila o iskanju vrednot v današnjem svetu, za katerega se zdi, da je na vrednote že pozabil.
Želim se osredotočiti na ustvarjalnost, lepoto in umetnost, ki jo lahko doživljamo skupaj z našimi otroki. Govorila vam bom iz svoje izkušnje, o semenih, ki sem jih jaz posejala v svoje otroke. Družina je prostor ustvarjalnosti in lepote.
Janek Musek v svoji knjigi Vzgoja, družina, vrednote govori o tradicionalni družini. Tradicionalna družina seveda ni samo številčna družina, niti ni to idealen prostor za vzgojo. Tudi tradicionalna družina je lahko tempirana bomba, prostor raznih težav, ki se pokažejo kasneje. Vseeno pa osnova, ki iz take družine izvira, daje dobre rezultate. To potrjujejo raziskave povsod po svetu. Tradicionalna družina človeku daje trdnost in je v tem smislu nenadomestljiva. Take skupnosti so bile v navadi vse do Antike.
Povsem svojevrstna pa je bila t.i. »špartanska vzgoja«, ki izvira iz starogrške Sparte, in je sinonim za strogo, disciplinirano vzgojo. Tam je bilo v navadi, da so dečke ločevali od svojih družin in jih vzgajali v vojake. Ti dečki so kasneje bili zelo disciplinirani, manjkala pa jim je ljubezen in toplina domačega doma.
Tak način vzgoje je zagovarjal tudi grški filozof Platon. V svojem delu »Država« je očital tradicionalni družini dve vrzeli. Zagovarjal je, za današnje čase težko razumljivo stališče, da mora biti starševstvo omogočeno le »najboljšim« posameznikom, podobno kot je to v živalskem svetu. Na drugi strani je očital tradicionalni družini, da vzgaja posameznike, ki se ne zanimajo za širše, obče dobro in jih ne skrbi za blaginjo države. Kasneje se je seveda izkazalo ravno obratno. Samo trdna družinska skupnost lahko vzgaja odgovorne državljane, ki so pripravljeni prispevati za dobro človeštva.
Proti tradicionalni obliki družine se je opredelilo tudi veliko mislecev 20.st., tudi nekateri moralisti. John Country Noise je tako trdil, da ljubiti Boga, bližnjega in svojega partnerja hkrati ni mogoče. Ustanovil je poligamno komuno, v kateri so bili vsi, možje vseh žena in žene vseh mož. Taka komuna je seveda kmalu propadla.
Janek Musek govori tudi o spopadu med družino in družbo. Različni kolektivistični in totalitarni režimi so skušali prevzeti nadzor nad družino, boljševiški ideologi so v tem smislu razlagali, da je žensko materinstvo na nek način prostitucija. Začelo se je množično zaposlovanje žena, kar je veliko škode naredilo tradicionalni družini.
O pomenu družine je veliko pokazal tudi dokumentarni film Otroci s Petrička. O strahotah, ki so se tem otrokom dogajale, so v dokumentarcu lahko spregovorili samo tisti, ki so bili odtrgani od staršev pri starosti deset let in več. Otroci, ki so bili staršem odvzeti pred tem časom, so bili tako močno zaznamovani, da se kasneje v življenju niso znali več najti samega sebe, čutili so se zavržene in se pogrezali v različne oblike zasvojenosti.
Vedno bolj postajamo bolezensko-potrošniška družba. Rezultat permisivne vzgoje, ki jo sodobna pedagogika ne zagovarja več, je patološki narcis. Potrošniška družba potrebuje patološkega narcisa za to, da ga lahko vodi. Permisivna vzgoja dopušča popolno svobodo otroku. Učil naj bi se iz svoje izkušnje. Na ta način naj bi kasneje v življenju postal točno tak kot si je sam želel biti. Vendar pa so raziskave pokazale, da so rezultati permisivne vzgoje zelo podobni avtoritarni vzgoji, kjer se je otroka v vsem omejevalo in je bila neposlušnost kaznovana s pretepanjem. Obe skrajnosti v vzgoji rodita podobne rezultate.
Poseben problem predstavlja seksualizacija današnje družbe. V medijih, oglaševanju, risankah, knjigah se pojavlja vse več seksizma. Če boš lepa, privlačna, seksi, boš uspešna – pred takimi sporočili so danes premalo zavarovana predvsem odraščajoča dekleta. Nekateri govorijo o »striptiz kulturi« in o »mentalnem razdevičenju« otrok. Otroci, ki so prezgodaj »mentalno razdevičeni«, postanejo mentalni starci. Do svojega desetega leta starosti ne potrebujejo teh informacij. Danes je otroke nemogoče pred tem obvarovati, zato se je pomembno z njim pogovarjati in jim na ta način pomagati, da razvijejo kritičen čut. Odgovor na to je vzgoja z ustvarjalnostjo, vzgoja z iskanjem lepote, pogovarjanje o stvareh, ki so grde ali lepe.
Iščem misel,
ki bi spletla kite žametnih besed.
Iz smehljanja bi jo zgnetla,
da polepšala bi svet.
Misel iščem,
ki dišala bi kot polen čebelji panj.
Rada bi otrokom dala medenjak prijaznih sanj.
Ulovila bi cvrčanje v travi skritih murenčkov,
in shranila ščebetanje ptic, ki so prišle domov.
Nataša Konz Lorenzzuti
Rudi in Meta Tavčar: Reševanje konfliktov v zakonu (Šola za družine – povzetek predavanja na Viču, 13.12.2007)
Konflikti v zakonu so nekaj običajnega in normalnega. Tudi med njima pride do konflikta večkrat tedensko. V teh letih sta se naučila, kako prej najti rešitev iz teh konfliktov. V njunem zakonu je bilo veliko lepega, vendar je dolgo časa med njima zijala velika luknja.
Rudi je bil veliko zaposlen, vedno kasneje prihajal domov. Žena je to doživljala kot ogrožanje njune zveze. Navzven je njuna zveza videti črno-belo. Mož je bil stalno odsoten, žena pa se je morala žrtvovati, tako na delu kot doma, skrbeti je morala za vzgojo otrok in dom.
Kljub temu, da sta si zakonca že predhodno obljubila, da bosta probleme reševala sproti in v dialogu (»naj sonce ne zaide nad vajinim prepirom«), sta si postala vse bolj odtujena in ni bilo treba veliko, da sta zanetila nov prepir. Žena je moževo zadrževanje v službi vedno težje prenašala: Moža je pogrešala, vendar mu tega ni znala povedati. Ko se je vrnil domov, se je tako nanj vsul plaz kritik in očitkov: Kje si bil toliko časa, zakaj ne pokličeš, zakaj se nikoli ne moreš držati dogovorjene ure?… Mož te očitke ni mogel prenašati, razumel jih je kot napad nanj in počutil se je nerazumljenega in odveč. V teh besedah ni začutil, da ga družina pogreša in ga potrebuje; konflikt se je na ta način le poglabljal.
Korak naprej v njunem odnosu je sprožil dogodek, ko je žena moža vprašala, zakaj jo vsaj po telefonu ne obvesti, če že zamuja iz službe. Takrat je mož doživel nekakšen »aha efekt«, opazil oz. začutil je, da se tudi žena verjetno počuti osamljena in zavržena. Kasneje sta se zakonca o tem pogovorila. Ugotovila sta, da imata oba svoj delež v tej zgodbi. Žena je vedno bolj začela opažati, da mož želi poskrbeti za družino, da jo ima rad, in da ure, ki jih preživi v službi, namenjene celi družini. Vprašala se je: Če bi bila mož, ali bi se želela vrniti po službi k takšni ženi, kot sem sama?!
Še en dogodek, ki je močno zaznamoval njun odnos je bila poškodba. Raztrgana ahilova tetiva je pomenila, da je mož moral ostati več mesecev doma. V tem času je spoznal in opazil veliko stvari, ki jim prej zaradi prezaposlenosti ni posvečal pozornosti.. Najprej je opazil intenzivnost dogajanja ob svojih odraščujočih hčerah, ko so prihajale iz šole. Nasploh se mu je zazdelo, da se v hiši dogaja polno stvari, katerih do sedaj ni občutil. Čudil se je, kako njegova žena zmore vse to opraviti. Hkrati je žena, ki ga je pogosto grajala, da doma nič ne naredi, spoznala, da ji je pravzaprav veliko pomagal, ko ni bil poškodovan. Poškodba pa je pomagala možu še do enega spoznanja; opazil je, da ni nepogrešljiv člen v službi, nasprotno, delo se je nemoteno odvijalo tudi brez njega. Ugotovil je, da bi veliko več časa lahko posvetil družini in odnosu s svojo ženo.
V tem času se je žena dodatno izobraževala iz psihologije. V ta namen je morala iti tudi skozi proces lastne psihoterapije. Pri tem se je vedno bolj čustveno povezovala s svojim terapevtom, ta odnos se je kasneje razvijal v pravo zaljubljenost. Tega se je žena prestrašila; svojemu možu je zaupala občutke, ki jih je ob terapevtu doživljala. Mož se je čutil prevaranega in jo je vprašal: Kaj ti on lahko da, česar ti jaz ne morem? Žena mu je odgovorila: Terapevt me lahko posluša celo uro, me razume in v tem času niti ne dvigne telefona.
Imago terapija
Trdi, da se zaljubimo in privlačimo ljudi, ki imajo lastnosti naših skrbnikov. To so navadno starši, čeprav se to zdi na prvi pogled nemogoče. V odnosih zadovoljujemo osnovne potrebe; to da smo ljubljeni, da imamo mi nekoga radi in da se počutimo žive, polne življenja, aktivne. Vse te potrebe lahko zadovoljimo samo v odnosih. Izkušnja iz sirotišnice je pokazala, da so največ možnosti za preživetje imeli tisti dojenčki, ki so imeli stik, pa čeprav je bil ta stik zgolj naključen, npr. stik z očmi snežilke. Ti odnosi so včasih polni negativnih čutenj, jeze, sovraštva; vseeno je to za človeka lažje kot ne-odnos, kjer ni stika oz. odnosa. Tudi problemi v odnosih zato niso izolirani in se ne tičejo le ene osebe, zato je vedno potrebno reševati konflikt na ravni odnosa. Imago stoji na paradigmi, da je odnos živo bitje. Zato je vedno treba skrbeti za odnos, ne vedno misliti, kaj jaz potrebujem. Odnos stalno rabi hrano, in če je ta hrana hladnost, distanca, ignoranca, potem to postane njegov sestavni del.
Lastnik 10% delnic podjetja prev tako ne more gledati samo na svoj delež v podjetju. Zanima ga poslovanje podjetja v celoti: zato se bo trudil za celotno podjetje in na ta način oplemenitil tudi svoj delež. Enako velja v odnosu.
Naša natura je prijazna in dobra, če se le počutimo varno. Zato se moramo truditi, da smo taki v odnosih. Na ta način največ naredimo tudi zase.
Otrok je kot goba, pije kar dobi iz okolja. Posebej ranljivo je najzgodnejše obdobje življenja. Imago po latinsko pomeni slika. Slike, ki jih črpamo v otroštva, postanejo slike, ki jih iščemo, ko odrasemo. Te slike najdemo v zaljubljenosti. Takrat »naravna psihoza«, povzročena s sproščanjem dopamina in serotonina v možganih povzroči, da se z določeno osebo »usodno« povežemo. Ta občutja pogosto zamenjujemo s pravo ljubeznijo. Stanje zaljubljenosti traja različno, vendar ne dalj kot štiri leta. Takrat možgani ne proizvajajo več snovi, ki nas preplavljajo. Če nekdo pogosto menjava partnerje, se čas zaljubljenost, pri vsakem novem odnosu, skrajšuje. Zato taki ljudje pogosto mislijo, da za njih ni več ljubezni.
Če v fazi zaljubljenost partnerja doživlja kot nekoga, ki ga edini osrečuje in osmišlja, potem v fazi, ko zaljubljenost mine, to isto osebo doživlja kot grožnjo. Ko namreč začne bolj realno gledati na ustvarjeni odnos, opazi pri partnerju tudi njegove negativne plati. Partnerja začne doživljati kot vir nesreče, zato se na vse načine trudi, da bi ga spremenil. Seveda to počne na nekonstruktiven način, z grožnjami, vpitjem, užaljenostjo…Nastopi faza boja. V tem boju se en od partnerjev navadno odzove na način, da se povleče vase, drugi pa energijo usmerja navzven. Začne se ples, ki lahko popolnoma izčrpa odnos, saj se energija, ki bi jo partnerja morala akumulirati v odnos, pretirano usmerja drugam (pevski zbori, razna društva, izobraževanja, hobiji,…)
Samo v intimnem odnosu se lahko mladostne rane zacelijo. V partnerju prepoznamo svoje starše; najti pot do svojega partnerja torej pomeni, da podoživimo svoje rane iz preteklosti. Ob partnerju lahko izrazimo svojo jezo, žalost, skratka čutenja, ki jih ob svojih starših nismo mogli ali smeli. Le na ta način lahko čustveno dozorimo. Vsi smo namreč iz svoje mladosti prinesli določeno stopnjo ranljivosti, ki potrebuje odnos, da se lahko razreši.
Dani in Vilma Sitar: Pomen zakonskih skupin (Šola za družine – povzetek predavanja na Viču, 23.4.2008)
Daniju in Vilmi je v življenju veliko pomagal živ odnos do Boga. V veri sta našla odgovore in moč, ki so pomembno oblikovali njuno življenje. Dani je odraščal ob mami samohranilki, Vilma pa prihaja iz številčne družine, po poklicu je zdravnica. Skupaj aktivno sodelujeta pri skupinah za zakonce, katerih se sedaj udeležuje okrog 70 parov. Namen teh skupin je poglobiti odnose, svetovanje mlajšim parom, učenje starševstva ter druženje.
Tudi njun zakon je bil na mnogih preizkušnjah. Vsak izmed njiju je v zakon prinesel običaje in navade svoje družine. Vilmi je veliko pomenil red, navajeni so bili zgodnjega vstajanja, tudi med počitnicami. Danija pa je zgodnja ura vstajanja spomnila na rek »rana ura, slovenskih fantov grob«. Dolgo časa sta potrebovala, da sta to pripisala zgolj drugačnemu bioritmu. Vilma je za svojega moža dolgo mislila, da je njegovo pozno vstajanje posledica lenobe. Pri tem ni opazila, da je mož pogosto delal pozno v noč.
Dogodek, ki je tudi zaznamoval njun odnos, se je zgodil takoj po poroki. Vilma je bila vajena varčnosti in je tako v zakon prinesla doto, ki je vsebovala praktične in pomembne stvari (posteljnine, prevleke…), medtem ko je Dani prinesel v zakon svojo kitaro. Za svojo prvo plačo si je kupil radio. Te na videz nepomembne stvari so za njun zakon pomenile resno grožnjo. Šele spoznanje, da tovrstne razlike dopolnjujejo in bogatijo, da sta si prav zaradi tega potrebna, ju je močno povezalo. Vilma je potrebovala moža, ki jo bo sprostil, poživil, ki bo v njun odnos prinesel spontanost in veselje. Dani pa je v redu in organiziranosti svoje žene našel svojo družino. Moč sta našla tudi v molitvi in branju svetega pisma. Zakon je od njiju terjal veliko prilagajanja in odrekanja.
V zakon morata zakonca vložiti svoj maksimum. Napačno je mišljenje, ki je v veliki meri odraz današnje individualistične družbe, da mora vsak zakonec dodati odnosu polovico. Za odnos se mora vsak posameznik truditi v celoti. Na ta način se odnos ohrani, poglobi in osreči.
V njun zakon so začeli prihajati otroci. Izkušnja starševstva je zanju pomenila nov izziv. Vsi smo usposobljeni za poklice, ki jih opravljamo, v ta namen obiskujemo različne šole, tečaje itd. Za starševstvo pa ne obstaja formalna izobrazba.
Otrok do petega leta mora razumeti besede »ne« in »moraš« brez posebnih pojasnitev. V tem času otrok potrebuje avtoriteto in jasno razmejitev. Počutiti se mora varen, sprejet in ljubljen ob svojih starših.
V obdobju od petega do dvanajstega leta je predvsem pomemben zgled. V tem obdobju otrok želi idealizirati svoje starše, oče za majhnega dečka postane heroj. Pred svojimi vrstniki se rad pohvali, da je njegov oče počel takšne in drugačne stvari, da sta skupaj z očetom obiskala te in one kraje itd. Pomembno je, da otroku to idealizacijo dopustimo. Na ta način si bo pridobil smernice, ki jim bo tudi sam sledil. Napačno za to obdobje je, če otroci že pri tej starosti postanejo prijatelji svojim staršem. Na ta način postanejo čustveni partnerji, čeprav te naloge niso sposobni in nočejo sprejeti.
Dani in Vilma sta se zavedala, da si bodo tudi njuni otroci poiskali svoje partnerje, in da se v njihove odločitve ne smeta vtikati. To pa seveda ni bilo lahko. Ko si je njun sin našel partnerko, ki ni izhajala iz »idealne« družine, je bilo potrebno kar nekaj truda, da so jo končno sprejeli medse. Vilma je v snahi sprva videla nevarnost za svojega sina, vendar je spoznala, da je tudi sama omožila človeka, ki ni imel »idealnih« družinskih razmer. Dani in Vilma sta uvidela, da pravzaprav njun sin potrebuje takšno dekle. Sprejeli so jo, snaha je na ta način našla svojo družino.
Zakonca pa je močno zaznamoval še en dogodek. Šlo je za težko bolezen njunega sina, ki je imela slabo diagnozo. Ko je sin izvedel za bolezen, je svojo mamo vprašal, koliko odstotkov možnosti ima, da preživi. Mama je bila za trenutek v veliki zadregi. Pomnila se je na svetopisemski stavek »Ta bolezen ni za smrt, ampak da poveličuje Božje Delo«. Svojemu sinu je dejala, da ne bo umrl. Sin je bil pomirjen. Iz njenih besed je začutil, da lahko zaupa in da bo njegova borba uspešna. Ko je nemočen ležal v bolnici, je bila vera staršev še enkrat na močni preizkušnji. Kljub vsej pomoči, ki jo je nudila medicina, je izgubljal boj z življenjem. Vendar v nobenem trenutku ni obupal. Želja, zaupanje v ozdravitev, zaupanje v besede svojih staršev, ga je ohranila pri življenju. Njegovo stanje se je izboljšalo in sčasoma je povsem okreval. Starši so v tem času skorajda izgubili vero v ozdravitev in Boga. Vendar je globoko doživeta molitev bila uslišana. Moč molitve je pomagala sinu, da je preživel. Iz nje sta črpala moč, da sta sinu znala odgovoriti na vprašanje: Ali bom živel?
Zakonca Siter aktivno sodelujeta v okviru organizacije Družina in Življenje (www.diz.si).