Povzeto po Druzina.si
V nedeljo, 4. maja 2025, je bilo pod geslom Na poti upanja romanje sodelavcev Karitas na Brezje v zahvalo za 35 let delovanja v Sloveniji. Slovensko Karitas je takratna Slovenska pokrajinska škofovska konferenca ustanovila 1. maja 1990, saj prej, v času komunističnega režima, ni smela delovati. Prvi del je bila slavnostna akademija, kjer so nastopili Komorni zbor Limbar iz Moravč ter Matej Šoklič in Damjan Ristić. Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov vodil mariborski nadškof in predsednik Slovenske karitas msgr. Alojzij Cvikl.
Močna mreža šestih škofijskih in 453 župnijskih Karitas
Že kmalu po ustanovitvi so začele nastajati škofijske in župnijske Karitas, najprej zaradi jesenskih poplav v Celju in nato zaradi prihoda beguncev iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Danes Karitas sestavlja močna mreža šestih škofijskih in 453 župnijskih Karitas s preko 10.100 prostovoljci, ki stopajo v stik z ljudmi v stiski po vsej Sloveniji. V prvih letih delovanja je Karitas v Sloveniji prejela pomembno podporo tako v znanju kot v pomoči s strani Evropskih Karitas. Od leta 1995 je del svetovne mreže in je tesno povezana s Caritas Evropa in Caritas Internationalis.
Na vseh korakih je moč zaznati prisotnost Božje milosti in varstvo
»Ob pogledu na prehojeno pot od ustanovitve Karitas lahko prepoznamo, da je na vseh korakih moč zaznati prisotnost Božje milosti in varstvo. Zato je današnja zahvala namenjena Gospodu, ki nas je poklical v življenje in nam daje različne darove, še posebej dar služenja, s katerim smo mu sledili pri delu za najbolj potrebne. In hvala Odrešenikovi in naši nebeški Materi Mariji za priprošnjo in varstvo pri našem delu, predvsem pa za njen zgled služenja, saj nas s svojim življenjem uči, kako opaziti stisko, kako ljubeče pristopiti do sočloveka in kako stati ob trpečih,« je v zahvalnem nagovoru na romanju k Mariji na Brezje dejal generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič.
Rasla je v obsegu kot tudi v kakovosti ter sledila svojemu poslanstvu
Zahvalil se je vsem pogumnim, ki so v tistih časih prepoznali znamenja časov in si upali stopiti na novo pot, za njihov trud ob postavljanju temeljev Slovenske karitas, ki se je iz majhnih korakov razvila v veliko družino in v eno največjih humanitarnih organizacij. Rasla je tako v obsegu kot tudi v kakovosti ter hkrati zvesto sledila svojemu poslanstvu. Zahvalil se je vsem, ki so zaznali potrebe v svojem okolju in tvegali pri razvijanju različnih splošnih dobrodelnih kot tudi socialnovarstvenih programov Karitas. Marsikateri program pomoči je bil prvi v državi, regiji ali v lokalni skupnosti. Vse to nam kaže s kakšno pozornostjo so spremljali življenje ljudi in odkrivali stiske, ki jih nihče ni opazil.
Zahvalil se je vsem, ki so se vedno trudili, da so spoštovali dostojanstvo prejemnikov pomoči ter znali odgovarjati na velike stiske in težave, pa tudi vsem tistim, ki so skrbeli za dela, ki so skrita očem, ko so predano in srčno skrbeli za čistočo v skladiščih, urejali oblačila, vodili in urejali dokumentacijo, vsem, ki so dan za dnem obiskovali starejše, sedeli ob umirajočih, se pogovarjali z osamljenimi in sprejemali tiste, ki jih nihče ne mara. Zahvalil se je za vse nasmehe, stiske rok, objeme, za slišeča ušesa in nežno dlan, potrpežljivost in vztrajnost. Mnogi ljudje v stiski so tako ob nas našli novo moč, da lažje prenašajo svoje težave, prenekateri so ob tem tudi rasli in zoreli.
Karitas – 35 let pomoči in sočutja v Sloveniji
Karitas je nastala kot odgovor na humanitarne potrebe ob poplavah in begunskem valu v začetku 90. let, je spomnila Mojca Kepic. Danes deluje kot močna mreža šestih škofijskih in 453 župnijskih Karitas z več kot 10.100 prostovoljci, ki vsak dan stopajo v stik z ljudmi v stiski po Sloveniji.
V 35 letih je Karitas pomagala več kot milijonu ljudi. Za temi številkami so obrazi očetov, mam, otrok, starejših, mladih, ki so se znašli v stiski, in v upanju so prišli na Karitas. Sodelavci in prostovoljci Karitas pa so njihove stiske slišali in nanje odgovorili. Samo v letu 2024 je bilo v programe vključenih prek 145.000 oseb, med njimi skoraj 30.000 otrok in več kot 40.000 starejših. Redno pomaga več kot 91.000 osebam z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, s hrano, položnicami, z oblačili. Lani so v mreži Karitas razdelili 3.755 ton hrane razdeljene v letu 2024, v 35 letih kar 71.771 ton hrane. “Poleg kruha je najbolj pomembno upanje, ki ga skupaj z njim prinašamo ljudem v stiski,” je bila misel Alojzija Štefana pri zahvalni maši.
V zadnjih desetih letih so prostovoljci opravili več kot šest milijonov ur prostovoljnega dela, lani pa več kot 670.000 ur.
Karitas ostaja prostor sočutja, opore in dostojanstva
Materialni pomoči je dodana tudi psihosocialna podpora, več kot 55.000 individualnih svetovanj letno. Obiskujejo starejše, bolne in osamljene, lani kar 68.000 krat.
Karitas upravlja osem materinskih domov in varno hišo ter izvaja obsežno podporo zasvojenim v sedmih terapevtskih skupnostih. Karitas ima pri svojem delu tudi posluh na področju brezdomcev, žrtev trgovine z ljudmi in repatriiranih oseb.
Odgovarja na sodobne stiske, pri tem razvija programe za deložirane, osebe z duševnimi težavami in dolgotrajno brezposelne. Pomembno mesto imajo tudi mladi, YoungCaritas združuje več kot 2.500 mladih prostovoljcev, ki ustvarjajo in pomagajo v Ljubljani, na Rakitni in po Sloveniji.
»Karitas ostaja prostor sočutja, opore in dostojanstva – za vse generacije in v vsakem času. Dragi prostovoljci in sodelavcem Karitas, duhovniki, donatorji, podporniki, mediji. Hvala vam, da lahko skupaj, vsak na svoj način, ljudem v stiski prinašamo upanje in smo jim svetla luč v njihovem vsakdanu. In vseh teh številk nebi bilo brez vas in vašega skrbnega dela. Iz srca vam hvala,« je dejala Mojca Kepic.
Karitas ne pomaga le doma, temveč tudi v tujini
Jana Lampe je dejala, da Karitas ne pomaga le doma, temveč tudi v tujini. Skupaj z misijonarji in lokalnimi Karitas v Afriki in ob sofinanciranju projektov s strani Ministrstva za zunanje in evropske zadeve so v zadnjih 19. letih zgradili in obnovili 12 šol, dva vrtca, internat za dekleta, šest zdravstvenih centrov in sedem porodnišnic, center za fizioterapijo, 53 vodnjakov ter podprli nakupe hrane za tisoče podhranjenih otrok. Program Z delom do dostojnega življenja je omogočil redno delo 350 staršem. V okviru akcije Kupim kozo pa so razdelili več kot 6.500 koz za trajno preživetje. Pomoč Karitas iz Slovenije lajša življenje na območju, kjer živi več kot 300.000 ljudem v Afriki, med njimi je več kot polovica otrok.
Karitas se odziva na večje humanitarne katastrofe po svetu
Pomembno vlogo ima tudi mednarodno humanitarno delovanje. Slovenska karitas se od začetka odziva na vse večje humanitarne katastrofe po svetu. Od leta 2021 je strateška partnerica Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve RS na področju humanitarne pomoči. V sklopu partnerstva so do zdaj pomagali več kot 92.000 ljudem v Ukrajini, Libanonu, Gazi, Maroku, Madagaskarju, BiH, na Antilih in drugod. Posebej odmevna je bila akcija pomoči Ukrajini, v kateri je Karitas v enem letu zbrala več kot 3,1 milijona evrov in v Ukrajino poslala 30 humanitarnih pošiljk z več kot 500 tonami pomoči.
Ob vsem tem Karitas ne pozablja na stiske v bližnjih državah. Od 90. let pomaga JV Balkanu. Letno oskrbuje več kot 1.400 oseb z obroki v BiH in 1.000 družin v Srbiji in Severni Makedoniji z življenjskimi potrebščinami. V Albaniji pa pomagala pri obnovi več deset domov in podpira nego starejših. Ob podpori MZEZ podpira tudi ženske podjetnice v Srbiji.
Pomoč je usmerjena tudi k Slovencem v tujini. Od leta 2017 dalje Karitas finančno in z zdravili podpira okoli 40 slovenskih družin v Venezueli. V sodelovanju z državo pomaga tudi pri integraciji repatriiranih oseb.
Vsa ta pomoč ljudem po svetu prinaša možnost preživetja in trajnostni razvoj. Čutijo da niso sami v svoji stiski, kar jim daje veliko upanja na boljšo prihodnost njih in njihovih otrok.
V bližnjem strežemo Kristusu
Mašo je daroval mariborski nadškof in tudi predsednik Slovenske karitas Alojzij Cvikl, ki je spomnil na zgodbe sodelavcev Karitas, ko mu dostikrat govorijo o tem, da pri svojem služenju srečujejo ljudi, ki nimajo več nobene volje do življenja. In kako se stanje spremeni, ko jih začnejo obiskovati, kar naenkrat se vse spremeni, ko se čutijo ljubljene. »Človek je bitje ljubezni, ustvarjen je po Božji podobi, Bog pa je ljubezen. Sveta mati Terezija, preden je šla obiskovat reveže, je ure preživela pred Najsvetejšim. Zakaj? Zanjo je bila ljubezen do Jezusa v evharistiji enaka tisti do človeka, ki trpi oziroma reveža. Ona nas vse uči, kako je ljubezen ena in nedeljiva. V bližnjem strežemo Kristusu. To je naša duhovnost: ‘Ljubimo, ker smo ljubljeni.’ Ker se nas je Božja ljubezen dotaknila, ji lahko sledimo, pa čeprav to zahteva tudi odpovedi.«
Dodal je, da se nam je Bog naredil dostopnega v vsakem človeku. »Naš bližnji je vidna pot, po kateri nam nevidni Bog omogoča, da se mu bližamo. Po tej poti hodimo, ko smo odprti za sočloveka, še posebej za tistega, ki je potreben naše pomoči. Pri tem pa nismo nič prikrajšani, saj takrat, ko smo odprti za služenje bližnjemu, tudi največ naredimo zase, kajti ljubezen, ki jo darujemo, se nam povrne in obrodi bogate sadove. Kadar smo sposobni odgovoriti na ljubezen, smo ‘v srcu Boga’, ki je ljubezen.«
Živeti v zavesti Božje navzočnosti in bližine
Smo v svetem letu, ki želi iz nas narediti »romarje upanja«, je spomnil nadškof. »Biti romar pomeni vsak dan začeti z Gospodom – molitev, živeti v zavesti Božje navzočnosti in bližine. Pomeni znati se ustaviti, prisluhniti drugemu, biti odprt za drugega. Pomeni poromati tudi v svojo notranjost, v svetišče svojega srca – to je najzahtevnejše romanje. To naše današnje romanje k Mariji Pomagaj je priložnost, da se Gospodu zahvalimo za 35-letno delovanje Karitas na Slovenskem, da se zahvalimo za opravljeno poslanstvo ter si naberemo novih moči za nov zagon in prizadevanja.«
Pot ponižne ljubezni, ki je konkretna, a nevpadljiva
Dejal je, da ne smemo nikoli pozabiti na tri stvari: Ne smemo spregledati najslabotnejših in najbolj ranljivih. Dejavna ljubezen ne samo vidi, celo išče najšibkejše.
Vse naše prizadevanje je pot ponižne ljubezni, ki je konkretna, a nevpadljiva, se ne vsiljuje. Ima celosten pogled na človeka, ne skrbi samo za materialni vidik in ne samo za duhovnega, temveč zajema celotnega človeka. Ta dejavna ljubezen se ne pojavi samo ob nesrečah, ampak se trudi vedno služiti človeku.
Razvijati je potrebno tudi ustvarjalnost. Pojavljajo se vedno nove oblike revščine, zato je potrebno iskati konkretne odgovore in načine za pomoč ljudem v stiski.
Hvala vam za vaš čas in za vašo plemenitost
Nadškof Cvikl je sodelavcem Karitas zaželel, da naj bo to romanje tudi priložnost, da skupaj praznujemo, se srečamo in tkemo vezi prijateljstva ter sodelovanja. »Ob tem srečanju se želim zahvaliti vsem sodelavcem in prostovoljcem Karitas, vam duhovniki in diakoni, ki svoj čas darujete za pomoč ljudem v stiski, ki lajšate osamljenost, trpljenje in bolečine mnogih med nami. Hvala vam za vaš čas, za vašo plemenitost, ki jo na različne načine izražate dan za dnem, ko se odpravljate na pot k tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Naj nas to srečanje tu pri Mariji Pomagaj napolni z ljubeznijo, da se bomo vrnili domov z novim zagonom in pripravljeni za novo podarjanje ljubezni.«
Mojca Sedminek, župnija Tržič-Bistrica: »Moje sodelovanje v Karitas se je pričelo pred približno petnajstimi leti. V naši župniji Tržič-Bistrica je pobudo za ustanovitev dal takratni župnik Jože Gregorič. Zbralo se nas je nekaj domačinov, ki smo bili pripravljeni se oprijeti prostovoljstva. Prvo skladišče je bilo kar v garaži gospoda župnika. Kasneje smo se selili še dvakrat. Danes imamo skladišče v prostorih bivše tekstilne tovarne. Njihovi novi lastniki imajo čut za pomoč ljudem, s tem, da nam brezplačno dajejo prostor v najem. Ko sem bila še delavno aktivna, sem sodelovala v sindikatu. Že takrat sem se soočala s problemi, s katerimi se soočajo sodelavci. Ko sem odšla v pokoj, sem spoznala, da je sodelovanje v Karitas kar nadaljevanje dela, ki sem ga že poznala. Vedno znova spoznavaš hvaležnost, ko pelješ ljudem paket s hrano. Mislijo, da ti morajo ponuditi nekaj, kar so sami naredili: prtiček ali nogavičke za vnuka ali pa toplo besedo. Tudi delo v skladišču je svoja izkušnja. Zelo pozitivno je, da Karitas vodi ure o opravljenem delu prostovoljcev, ker na tak način pokažemo, da smo močna in organizirana organizacija.«
Ciril Kuhar, župnija Tišina: »V naši župniji smo Karitas ustanovili pred osemnajstimi leti, tako da od takrat tudi sodelujem pri tej organizaciji. V začetku smo najprej postali člani Karitas kar člani župnijskega pastoralnega sveta, potem pa smo pritegnili k sodelovanju še druge ljudi, ki so postali sodelavci Karitas. Sodelovanje pri Karitas mi pomeni notranje zadovoljstvo, ker ko poskušam pomagati drugim, nekako vem, da s tem pomagam tudi sebi, pri svoji osebni rasti za splošno dobro in za dobrobit najbolj odrinjenih na rob družbe, na rob življenja. Tudi sam oziroma kdo od najbližjih bo verjetno kdaj potreboval pomoč v taki ali drugačni obliki, in takrat bom z večjim upanjem pričakoval od drugih prepotrebno pomoč. Vem in upam, da bo tako.«
Majda Razpotnik, župnija Zagorje: »Pol ure pred odhodom vlaka iz Zagorja ob Savi sem se odločila, da nedeljo popestrim z obiskom Marije Pomagaj na Brezjah. Zvedela sem, da ta dan Škofijska karitas praznuje 35-letnico, hkrati pa sva v majskih praznikih pred leti z možem drugič peš romala k Mariji Pomagaj. Peš romanje sem v majskih praznikih ponovila pred dvema letoma, kot spomin in zahvala za pokojnega moža, za moje otroke in njihove družine. Na vlaku sem obujala spomine na vse mogoče aktivnostih, ki smo jih kot posamezniki, družine, stranke … izvajali pred in po ustanovitvi naše države. Želeli smo nekaj novega, nekaj več, kar bi pripomoglo k boljšemu življenju ljudi. Maja 1990 je bila ustanovljena Škofijska karitas, kmalu zatem so se začele ustanavljati župnijske Karitas. Vprašala sem moža, ali bi me podpiral pri ustanovitvi in delovanju župnijske Karitas. Dobila sem »zeleno luč«, šla k takratnemu župniku v Zagorju Tonetu Dobrovoljcu na pogovor. Navdušeno je potrdil mojo idejo o ustanovitvi župnijske Karitas, prav tako njegova rodna sestra Iva, upokojena učiteljica in gospodinja v župnišču. Idejo sem predstavila še bivši sodelavki, v tistem času poslanki SKD. Dala mi je podporo in napotke, z g. Dobrovoljcem in ga. Ivo smo naredili odprto listo možnih sodelavcev in sklicali prvi sestanek. Vsi so prišli, vsi so bili pripravljeni sodelovati. Pripravili smo potrebno dokumentacijo, program dela, pravila … in začeli. Z navdušenjem, ob torkih in petkih popoldne v konferenčni sobi župnišča, z mizo in izpraznjeno omaro, nekaj papirji, barvicami, nekaj igračami … Ljudje so takoj začeli prihajati, eni po pomoč, drugi z dobrinami. Kmalu je v naše kraje prišlo veliko beguncev iz Bosne, katerim smo posvetili še posebno skrb. Zaradi bolezni in preobremenjenosti v službi sem se začela umikati, vodenje je za veliko let prevzela Joži Roglič, za njo pa Marjana Celestina, ki Karitas še vedno vodi z zavzetostjo in odgovornostjo. Sama se pravzaprav nisem nikoli povsem umaknila, saj je Karitas moj prvi sosed, je del mojega življenja, moje izobrazbe, s prostovoljkami se dobro razumem in sodelujemo po potrebi, zlasti z begunci iz Ukrajine, ki so hkrati naši sosedje. Obiskujem osamljene, sprejemam njihove telefonske klice, za božič napišem več deset voščilnic osebam, ki sicer nikoli nebi dobili »pošte«. Sodelujem pri iskanju zdravstvenih storitev za bolne ali onemogle in drugih informacij, pri prevozih, pri urejanju administracije za begunce, dostavi paketov … Pravzaprav sem si takšne dejavnosti zamislila ob ustanavljanju Župnijske karitas pred več kot 30. leti.«
Nekaj utrinkov z romanja na Brezje, 4. 5. 2025
FOTO: Tatjana Splichal
