Dr. Evgen Bavčar je filozof, slepi fotograf, dvakratni častni doktor, stoodstotni invalid, živeč med Parizom in Lokavcem pri Ajdovščini. Njegovo zgodbo nam predstavlja Ksenja Hočevar.
Borec za pravice slepih dr. Evgen Bavčar živi in deluje med rodnim Lokavcem in Parizom. Vid je izgubil pri enajstih letih, med otroško igro mu je v rokah eksplodirala bomba.
Bil je prvi slepi maturant novogoriške gimnazije, ki je šolanje končal z odliko. Od tam ga je pot peljala na Filozofsko fakulteto v Ljubljano na študij filozofije in zgodovine, po diplomi, leta 1972, je s štipendijo francoske vlade nadaljeval študij in doktoriral iz filozofije in estetike na pariški Sorboni. Že od sredine osemdesetih let se ukvarja s fotografijo, imel je že več kot osemdeset samostojnih razstav po vsem svetu, o njegovem delu so bili objavljeni številni članki, eseji in študije ter dokumentarni filmi. Izdal je vrsto publikacij, redno sodeluje v različnih radijskih in televizijskih oddajah, vodi seminarje o fotografiji in predava o estetiki na mednarodnih strokovnih srečanjih in je najbolj prepoznaven ambasador slovenstva in slovenske literature v Franciji in po svetu.
O svojemu življenju, izgubi vida, spominih na čas, ko je še videl, o fotografiranju v temi je Evgen Bavčar govoril tudi v daljšem intervjuju za prilogo Družine Slovenski čas.
Na vprašanje, kako je provokacija videčim, da slepi človek fotografira, je odgovoril: »Pri meni fotografija izhaja iz filozofskih razmišljanj. Tega ne počnem zaradi provokacije, za tem je ogromno dela in refleksije. Zame je fotografija predvsem možnost, da spregovorim o pravici slepih do podobe. V okulocentričnem svetu, kjer je oko središče vseh zaznav, smo bili slepi zgolj predmeti pogleda drugih. Bili smo v nekem smislu le absolutni modeli pogleda drugih. Če pa tudi mi fotografiramo, metaforično vračamo tisti pogled, ki je sicer le tehnološke narave. S svojim delom izražam poglede notranjega, duhovnega očesa, zato je moje fotografiranje par excellence actus mentis.«
Povedano je utemeljil s podobo svete Lucije, ki jo upodabljajo s štirimi očmi: dvoje drži v rokah na krožniku, dvoje ima v orbitah: »Tiste, ki ima na krožniku, so oči začasja, zgodovine, fizične oči, one druge pa so tiste oči, s katerimi je videla vso lepoto in vso resnico sveta, s temi očmi je gledala v transcendenco. Sam v današnjem svetu podob in vizualnosti poskušam slediti tistemu, kar je človeštvo počelo že od nekdaj: iti tipajoče in nevidno v neznano. S fotografiranjem vzpostavljam odnos med vidnim in nevidnim svetom. Čeprav je s slepoto težko živeti, lahko gledam sonce naravnost v obraz.«
Evgena Bavčarja vabijo svetovno znani likovni kritiki, da z njimi pogleda razstave velikih mojstrov.
»Kritiki pravijo, da ob tem, ko mi razlagajo sliko in jih jaz sprašujem, odkrijejo na umetnini marsikaj, česar sicer ne bi nikoli videli,« večkrat ponovi: »V Milanu mi je direktorica muzeja Castello Sforzesco dovolila otipati Michelangelov poslednji kip. Bil sem ganjen do solz. Veliko ljudi ga je videlo, a jaz sem ga videl drugače. Zakaj je kip tako poseben? Ker ni dokončan, izraža nepopolnost tega sveta. Michelangelo ni izdelal ne obraza Kristusa ne Matere božje – s tem je dal svobodo slepim in videčim, da po svojem srcu, svoji meri, svojem duhu izrišejo obraza.«
Zakaj živi v Parizu
Na vprašanje, zakaj živi v Parizu, odgovarja:
»Zaradi modnih revij ne! (nasmeh) Edina modna revija, ki sem jo videl, so bili zakmašno oblečeni ljudje v lokavški cerkvi. Pariz zame ni eksotika. Dal mi je spoštovanje do kulture, svetovljanstvo, toleranco do različnosti. Seveda so bili pomembni tudi stiki z vrhunskimi evropskimi intelektualci. Ostal sem v Parizu, ker sem imel večje možnosti za študij v brailovi pisavi. Sicer pa Slovenije nisem nikoli zapustil in tam živim tudi, ko je moje telo v Parizu. To je nenavadno življenje spominov na barve, obraze, pokrajino, na oblike. Potujem med deželo, ki sem jo videl, in tisto, ki je ne morem zaznati z lastnimi očmi. Zame je lokavška cerkev pramodel, arhetip za vse najlepše katedrale sveta. Z barvami z Vipavskega sem v očeh in srcu slikal ves svet.«
V Parizu se že desetletja srečuje z različnimi kulturami in tako, kot pravi, bolje razume tudi svoj slovenski izvor.
»Vsi smo del Evrope, pa naj gre za Atene, Jeruzalem ali pa Rim, ki predstavljajo zibelko naše kulture in civilizacije. Globalizacija je naredila vesoljno puščavo, kjer je obstoj posamezne kulture obsojen na krik vpijočega v puščavi. Obsojen je na iskanje oaze, kjer bi lahko vsaj malo ubranil svojo enkratnost. Slovenci se tega premalo zavedamo in sprejemamo globalno puščavo brez pomislekov in ustrezne obrambe. Kot narodna skupnost smo podobni krhkim živalskim vrstam, ki izginjajo takorekoč čez noč.«
Govori sedem jezikov, vendar, kot pravi, »slovenščina je moj intimni jezik, prek katerega si domišljam, da vidim zeleno, rdeče, modro, s slovenščino me spremlja iluzija, da so besede bližje predmetom. Še posebno takrat, ko nimam sogovornika in je okrog mene neskončna tišina velemesta, kjer se tudi z mojo drago vipavsko burjo ne morem pogovarjati ali pa reči kakšno besedo potoku Hublju.«
Moliti se je naučil v slovenščini, drugače sploh ne zna, pravi: »Molitev je najbolj intimen odnos z Bogom. Seveda znam molitvene obrazce v tujih jezikih, ampak kadar zares molim, molim v slovenščini.« Kadar posluša francoščino in jo govori, si zaželi, da bi slišal slovenščino in jo govoril: »Sanjam v slovenščini. Tudi strah me je v slovenščini. In veste: tudi če bi ne imeli nobene besede več in bi nam ostala samo še tišina, bi to še vedno bila velika beseda.«
Ko je pred štirimi leti prejel nagrado Državljan Evrope so v obrazložitvi zapisali, da Bavčar »s svojim edinstvenim in bogatim prispevkom v umetnosti in literaturi, ki presega evropske meje, ne povezuje le Slovenije in Francije, ampak s svojo slepoto tudi državljane Evrope, ki imajo od Braillove komunikacije dodatno korist, saj jih povezuje na zelo simbolen način, onkraj jezikovnih ovir«.
Zapisala: Ksenja Hočevar
Foto: BoBO (RTV SLO)
Zgodba je nastala v okviru projekta MIND.