V dobrodelnih organizacijah veliko moči namenjamo temu, da prisluhnemo ljudem, jim pomagamo, rešujemo stiske, izboljšujemo kakovost njihovih bivanjskih razmer in svetujemo ob osebnih dilemah, s katerimi se soočajo. To nam vzame veliko energije, zato nam za preostale, prav tako pomembne vidike dobrodelne pomoči, preprosto zmanjka moči. Danes skupaj z vami razmišljam o petih področjih, ki jih zaradi nepriljubljenosti imenujem ‘nebodigatreba’, a so v poslovnem svetu še kako pomembna. Tudi dobrodelne organizacije smo del poslovnega sveta, čeprav se tega premalokrat zavedamo.
Poročanje? Prvi ‘nebodigatreba’.
Potem ko smo dobrodelni delavci in prostovoljci reševali življenja in svet, nas pogosto čaka še poročanje. To pomeni, da moramo svoje opravljeno delo spraviti v Excelovo razpredelnico, konte v računovodskem programu in jih na rok oddati svojim predpostavljenim in sofinancerjem. Zdi se nam, da smo se tako potrudili pri samem delu, in menimo, da bi drugi to lahko opazili. Žal niso. Zato so poročila sestavni del dobrodelnega dela.
Za poročanje si je najbolje odmeriti del rednega delovnega časa ali časa, ki ga namenjamo prostovoljnemu delu, in jih obravnavati kot nujno obveznost. Tako lahko enkrat tedensko po eno uro ali vsak dan 10– 15 minut namenimo temu, da sproti delamo poročila, arhiviramo dokaze in dokumentiramo opravljeno delo.
Dokazila? Drugi ‘nebodigatreba’.
Prejeli smo donacijo, opravili vso potrebno analizo potreb, izbrali upravičene pomoči potrebe in jim donacijo dostavili. Ko smo na tem, da si želimo oddahniti in si čestitati za opravljeno delo, nas začne nekdo spraševati, komu smo dali, koliko tega je bilo, in želi preveriti, ali smo to res naredili.
Neprijetna situacija, ki se je mnogi od nas ne moremo navaditi, saj še verjamemo v moč dane besede in stisk roke. Danes so časi drugačni. Med nami in njimi, ki želijo dokazila, je cela veriga oseb,, in sporočilo, občutek in doživetje, ki smo ga mi izkusili na terenu ob predaji, njim nič ne pomeni, ker se informacija na poti izgubi.
Zato se moramo potruditi in ob našem delu narediti zaznamek, si zapisati v blok, ovekovečiti stanje ‘pred’ in ‘po’ ter na ta način poskrbeti, da bomo imeli zapisanega in slikovnega gradiva raje preveč kot premalo.
To nam bo prišlo prav ne samo pri dokazovanju in poročilih, pač pa tudi pri nagovarjanju donatorjev, morebitni pripravi almanaha za prvih deset delovanja, ali ko bomo izdelovali video ob 30-letnici delovanja organizacije. Slikovno in pisano gradivo tudi ostane za prihodnje generacije sodelavcev.
Predstavitev, kaj delamo? Tretji ‘nebodigatreba’.
Ko na nekem področju delujemo toliko časa, kot delujejo naše organizacije Karitas, se nam zdi, da nas že vsi poznajo. Pa ni tako. Pomislimo samo na to, da vsako leto v Sloveniji postane polnoletnih okoli 20.000 mladih. Ti mladi se po vsej verjetnosti še niso neposredno srečali z nami. Ti in še mnogi drugi nas ne poznajo in se jim je dobro predstaviti. Predstavimo se jim lahko z jasnim napisom na vratih, logotipom, zapisanimi uradnimi urami, obvestili v lokalnem časopisu, da se pojavimo kot gost na radiu, se udeležimo krajevne prireditve, se regijsko povezujemo, sodelujemo s podobnimi organizacijami po Sloveniji, objavljamo svoja spoznanja v širši medijski skupnosti, urejamo svojo spletno stran ali pripravimo predstavitev v okviru spletne strani škofijske Karitas, župnije, občine, lokalnega društva, na omrežju Facebook, izdamo zloženko in jo razdelimo na javnih mestih v svoji okolici … Možnosti je veliko in na nas je, da pogumno stopimo iz skromnosti, pokažemo, kdo smo in kaj počnemo. Tako bo več ljudi izvedelo za nas, imeli bomo več priložnosti za pomoč ter na drugi strani tudi več možnosti, da pritegnemo nove prostovoljce in nova sredstva za delovanje. Ko nas bolje poznajo, nam tudi lažje zaupajo, zato pojavnost v javnosti in medijska izpostavljenost prinašata številne prednosti, ki jih ne poznamo, dokler se ne vržemo v ta svet.
Praznovanje dosežkov. Četrti ‘nebodigatreba’.
Zdi se, da so uspeh in dosežki v današnjem svetu nekaj samoumevnega. Narediti srednjo šolo je samoumevno, opraviti vozniški izpit tudi. Prav tako, da smo zdravi, imamo družino, da lahko gremo na odmor in zvečer s kavča gledamo televizijo. Trdim, da nič od tega ni samoumevno in lahko že jutri izgine.
Vsakoletna rast podjetij tudi velja za samoumevno. Nisem še slišala gospodarstvenika, ki bi rekel, da je njegov cilj za prihodnje leto stabilno poslovanje, zadovoljstvo zaposlenih, ustvarjalna klima ipd. Ko o načrtih spregovorijo gospodarstveniki, vedno omenjajo le neko številko in odstotek. Govorijo o tem, kako velik prirast pričakujejo glede na preteklo obdobje.
Zato se vsaj mi v dobrodelnih organizacijah zavedajmo, da nič ni samoumevno in da se za uspehom skriva veliko truda, odpovedovanja, garanja, vztrajnosti in ustvarjalnosti. Zato še tako majhen uspeh praznujmo. Po vsakem malem uspehu se ustavimo, čestitajmo samemu sebi, drug drugemu izrecimo pohvalo in si privoščimo nekaj dragocenega časa v uživanju sadov uspeha. Dovolimo si veseliti se.
Prisluhnimo poročanju o nas. Peti ‘nebodigatreba’.
»Jaz peljem svojo špuro,« je rdeča nit sporočila, ki ga lahko slišimo od vseh, po merilih sodobnega sveta, uspešnih ljudi. To še ne pomeni, da je temu vredno slediti.
Povratne informacije, utrinki s terena, vtisi naših uporabnikov in zadovoljstvo organizacij, s katerimi sodelujemo, so zelo pomembni in tesno povezani z našo svetlo prihodnostjo. Če nam bo mar za to, kakšno sled puščamo in kaj o nas poročajo, se bomo lahko odzivali, prilagajali okoliščinam in potrebam. Zato je vedno dobro prisluhniti pomembnim osebam iz naše lokalne skupnosti, slišati, kaj imajo o nas za povedati in prebrati, kaj o nas pišejo mediji. Iz pogostosti objav in njihove vsebine, načina, kako informacije posredujejo, kje je objavljeno, koliko je tega in kakšno mesto v mediju so nam namenili, so informacije, ki bi nas morale zanimati, če želimo delovati dolgoročno.
Delno je spremljanje odzivov povezano tudi z aktivnostmi evalvacije, ocenjevanja uspešnosti našega projekta iz različnih zornih kotov. Med njimi je verjetno najpomembnejše zadovoljstvo uporabnikov.
Vsaka dobra iniciativa v nekem trenutku preraste okvire in počasi zamre ali pa se preobrazi, na novo organizira in zaživi bolj profesionalno obliko svojega delovanja. Dober namen ni dovolj, da bi lahko preživeli in obstali. Obstanemo in celo napredujemo pa lahko, če upoštevamo vseh pet ‘nebodijihtreba’ in jim namenimo del svojega časa kot del rednih delovnih obveznosti.
Članek je nastal ob prebiranju letnega poročila o medijskih objavah, ki jih za Slovensko karitas vsak dan pripravlja podjetje PressClipping iz Maribora. V dnevnem medijskem poročilu spremljajo tudi, kaj se piše o Karitas v Sloveniji. Letos so vodje projektov pri načrtovanju letnega načrta za 2022 tudi upoštevali te objave in jim dali večji poudarek z namenom, da s programi še bolje odgovorijo na potrebe uporabnikov. Vsebina članka nima znanstvene osnove in je rezultat 25-letnih izkušenj dela v nevladnem sektorju in manjših organizacijah, ki izvajajo dobrodelne projekte in osveščevalne akcije.
Zapisala: Andreja Verovšek
Prvič objavljeno v glasilu Žarek dobrote, marec 2022
Foto: Pixabay
Bi želeli redno prebirati Žarek dobrote?
Naročite ga na [email protected] ali na 01/ 300 59 60.