Predstavitev knjige Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem in predavanje o ljubečem in budnem spremljanju otrokovega razvoja; sreda, 20. januar 2010 ob 18. uri; Ljubljana – Vič, ANTONOV DOM, predavatelja: avtorja omenjene knjige, Scott in Jayne Cuidon.
Kmalu bomo lahko domačo knjižnico obogatili z novo knjigo s področja
vzgoje, saj je ravnokar izšla knjiga Otrokovo osebnost gradimo z
ljubeznijo in zaupanjem. Knjiga je malce drugačna od do sedaj znane
literature s tega področja, saj sta jo zasnovala in napisala starša
šestih otrok Jayne in Scott Cuidon, ki sta združila strokovno znanje in
bogate lastne izkušnje o starševstvu in vzgoji. Poleg tega pa sta v omenjeno delo vnesla tudi razsežnost otrokovega duhovnega življenja ter obilo modrosti in smernic, ki jih črpata iz zakladnice Božje besede.
Zanimivo in pomenljivo je, da avtorja knjige proces vzgoje otrok(a)
zaradi lažjega razumevanja in večje nazornosti primerjata z gradnjo
hiše, saj oboje zahteva predhodno načrtovanje, kakovostne materiale,
čas in pozornost. Kljub zgoraj naštetim podobnostim pa bi morda takšna
primerjava lahko bralca celo zmotila, saj je vendar jasno, da je hiša
samo plod človekovega dela, medtem ko je otrok oseba, ki v procesu
vzgoje dejavno sodeluje in se nanjo na svojstven način tudi odziva.
Takšne pomisleke in dvome o ustreznosti primerjave razblini že površen
pregled kazala, saj v njem najdemo vrednote, ki z neupoštevanjem otroka
oz. njegove osebnosti in njegovih lastnosti prav gotovo nimajo nič
skupnega: ljubezen, zaupanje, sprejetost, razpoložljivost, odgovornost…
Nevarnosti tehničnega pristopa pri vzgoji otroka se prav gotovo
zavedata tudi avtorja knjige, saj o tem zelo jasno spregovorita v
uvodu: »Ne želiva, da bi mislili, da morate postati idealni starši, ker
takih sploh ni. Želiva pa vas spodbuditi, da bi bili starši, ki razmišljajo.
In kakšna je razlika med njimi? »Popolni« starši mislijo, da poznajo
odgovore na vsa vprašanja o svojem otroku, medtem ko »razmišljujoči«
starši odgovore na vzgojna vprašanja iščejo ob upoštevanju otrokove
osebnosti in konkretnih razmer, v katerih se je otrok znašel. Na
podlagi teh razmišljanj sprejmejo odločitve o tem, kaj je v danem
trenutku za otroka najboljše.«
Ravno zaradi iskanja čim boljših rešitev pri vzgoji nam avtorja v prvem poglavju skušata razložiti, kako pomembno je načrtovanje vzgoje in zavestno starševstvo
ter opredelita osnovne starševske vloge v različnih obdobjih otrokovega
razvoja. Sledi predstavitev gradnje otrokove osebnosti po omenjeni
analogiji z gradnjo hiše – od izbire terena, priprave in gradnje
temeljev (ki jih predstavlja sprejetost), postavitve nosilnih in
notranjih sten do izdelave varne strehe nad glavo.
Ker pa sama hiša še ne zagotavlja toplega doma, sta zakonca Cuidon v
knjigo o vzgoji vključila tudi poglavje Vaš zakon, v katerem
poudarjata, da je zveza med možem in ženo osnova za vse druge odnose,
ki se gradijo v družini. Tudi za odnos med očetom in otroki, kateremu
je zaradi edinstvene vloge očeta pri gradnji otroka namenjeno posebno
poglavje. Da pa ne bi ostali zgolj pri analiziranju strokovnih dognanj
o vzgoji in prebiranju slikovitih primerov iz življenja družine Cuidon,
je vsakemu od zgoraj omenjenih poglavij dodanih nekaj vprašanj za
razmislek. S pomočjo teh izhodišč lahko bralec razmišlja o svojem
družinskem življenju, prepoznava močne in šibke točke lastne vzgoje ter
morda sprejme kakšno novo odločitev glede vzgoje otrok in samega sebe.
Ker pa se bo vsak izmed nas na tej poti zagotovo moral soočati s
pomanjkljivostmi in napakami, je knjigi dodano zelo pomembno in
dobrodošlo poglavje o sprejemanju lastne šibkosti.
Čeprav knjiga ni zasnovana kot priročnik z instant recepti za hitro
reševanje vzgojnih težav, sta avtorja v zadnjem poglavju nanizala nekaj
pogostih vprašanj glede
vzgoje in možnih smernic za njihovo reševanje. Med najdragocenejše rešilne vrvi nedvomno sodi tudi vera v Odrešenika, ki živi in deluje med nami ter je s svojim
rojstvom v človeško družino posvetil vsako – tudi našo in vašo – družino.
Vidimo se v sredo.
Zvone Horvat žnidaršič