V vseh kulturah in civilizacijah se pojavljajo različne substance, dejavnosti in rituali, ki spreminjajo stanja zavesti in ustvarjajo pozitivna občutja. Vse to pa lahko človeka tudi zasvoji.
Vprašanje zasvojenosti se tako veže na družbeno sprejemljivost in pravo mero. Vedno, ko nekdo preseže te okvirje, lahko govorimo o zasvojenosti, škodljivi rabi oz. zlorabi. Telesna odvisnost se razlikuje od zasvojenosti v tem, da je pri slednji poleg telesne poudarjena tudi čustvena komponenta; zasvojenec tako daje škodljivi substanci oz. dejavnosti absolutno prednost. Brez tega doživlja bivanjsko praznino in neizpolnjenost.
Ali je zasvojenost bolezen? Zasvojenost je kronična, doživljensko trajajoča in nevrološko utemeljena bolezen. Gre za trajne posledice, zato mora zasvojenec svojo bolezen prepoznati in se naučiti z njo živeti. Tako se mora npr. alkoholni zasvojenec tudi po uspešnem zdravljenju izogibati pitju alkohola, kot mora sladkorni bolnik upoštevati diete oz. paziti na prehrano.
Zasvojenost povzroči spremembe na telesni in duševni ravni. Težko je razumeti, da je zasvojenec za substanco, ki jo potrebuje, pripravljen storiti praktično vse. Vedno bolj pa se pri zasvojenosti zaradi tekmovalno usmerjene družbe pokažejo tudi socialne posledice v smislu socialne izključenosti.
Naši možgani v kritičnih življenjskih situacijah sproščajo posebno snov endorfine, ki nam ustvarjajo posebne občutke in nam pomagajo ublažiti bolečino oz. stres. Veliko ljudi išče substance, ki imajo podoben učinek kot endorfini ali izvajajo dejavnosti, ki sproščajo endorfine (ekstremni in vzdržljivostni športi). Podobno je pri alkoholu in opiatih, ki nadomeščajo te snovi in dajajo poceni in hiter občutek zadovoljstva, sreče, blaženosti, pomirjenosti. Alkohol posredno sprošča te snovi, vendar naše telo zahteva za enak učinek vedno večje količine, kar pripelje do zlorabe substance. Končna posledica je, da mora odvisnik za vzdrževanje „normalnosti“ nujno dobiti pravi odmerek določene substance. Hkrati pa te substance ne učinkujejo več na telo na enak način.
Zelo tanka in subtilna je meja med zlorabo in odvisnostjo. Posameznik zlorablja alkohol, ko ga uporablja kot blažilec stresa npr. v kritičnih življenjskih situacijah. Odvisnik od alkohola pa kljub posledicam, ki se jih zaveda, ne mora prenehati piti. Pri odvisniku se pri odtegnitvi kažejo značilni telesni znaki; pri alkoholiku tresenje rok, pri odvisniku od opiatov krči, bruhanje, potenje, tesnoba, pri marihuani razdražljivost itd. Pojavi se hrepenenje, močna želja po določeni substanci, ki je velikokrat močnejša od posameznika.
Zakaj nekdo postane odvisnik, zakaj ravno moj otrok..? To so najpogostejša vprašanja, ki se zastavljajo v zvezi z odvisnostjo. Poleg zunanjega okolja je v prvi vrsti omeniti osebnostni in nevrobiološki ustroj posameznika, ki se bistveno izoblikuje v prvih treh letih otrokovega življenja. Na kakšen način so se zadovoljevale otrokove potrebe, ali je bilo okolje v katerem je otrok rasel spodbudno…, vse to so dejavniki, ki močno zaznamujejo posameznika. Od tega je odvisna posameznikova samozavest, samopodoba, način kako se bo posameznik spoprijemal z življenskimi izzivi… Vsi ti elementi so seveda v tesni povezavi z odvisnostjo. Z zlorabo različnih substanc in dejavnosti skuša posameznik vspostaviti porušeno notranje ravnovesje.
Travmatični dogodki (spolne zlorabe, razno fizično nasilje, psihično nasilje, smrt bližnjega…) predvsem v mlajših letih bistveno zaznamujejo posameznika in uničijo se tako skrbno in dobro vzgojo. Travma velikokrat izniči možnost, da drugega razumemo na pravilen način. Zato se ti vzorci prenašajo tudi na ostale družinske člane in so opazne še pri kasnejših rodovih (travme ljudi iz taborišč so imele posledice tudi pri otrokih in vnukih). Pri spolni zlorabi (še posebej če se zgodi v rani mladosti in znotraj družine) je lahko žrtev trajno prizadeta. Travma se za vedno zapiše v žrtvinih možganih in vpliva na celoten potek življenja in delovanja. Če je bila mati v svoji mladosti spolno zlorabljena prepoznava moževo nežno približevanje v luči travme in ni sposobna nežnosti. Na ta način se mož čuti nezaželenega in neljubljenega, od žene se umika, zateka se k alkoholu. Žena najde izgovor za zavračanje moževe bližine v njegovem popivanju… Vse to opazujejo otroci in s tem nastajajo plodna tla za različne odvisnosti. Travme lahko pri posamezniku povzročijo tudi asociativne motnje (zamaknjenost, nekakšno nezavestno stanje).
Nekatere hujše bolezni (kot meningitis) lahko pustijo trajne osebnostne in nevrobiološke posledice in tako posledično vplivajo na razvoj odvisnosti.
Pri vzgoji je najpomembnejša ljubezen, ki ni nujno s strani matere ali staršev. Pomembno je, da vzgojitelj zna prepoznavati občutke in signale, ki jih oddaja otrok, da zna na pravilen način zadovoljevati njegove potrebe. Velikokrat pa se zgodi, da otrok takšne vzgoje ni deležen, saj ni vsak starš hkrati tudi dober vzgojitelj. Velikokrat gre za to, da imajo starši premalo izkušenj. Če pa nekdo sam ni bil deležen dobre vzgoje, ali je bil v mladosti izpostavljen travmatičnim dogodkom, lahko nehote te vzorce prenaša na svoje otroke.
Pomembna je otrokova samopodoba. Veliko otrok ima o sebi in svetu, ki ga obdaja, zelo negativna mnenja in predstave. Zelo pomembno je za otroka, da zna zaupati pravim ljudem.
Zelo značilno za odvisnika je, da skuša svoje potrebe čimprej zadovoljiti; zdaj, tukaj in takoj.
Zunanje okolje in družina
Gotovo je pomembno za razvoj odvisnosti, v kakšnem okolju otrok rase; ali je to okolje, ki je tolerantno do drog, okolje, ki je nespodbudno in otroku vsiljuje negativne vrednote, ali je to družba zdravih vrednot, ki mladim ponuja veliko možnosti in izzivov, ali je to družba, ki ima ustrezno kaznovalno politiko.
Pomembno vlogo ima pri otrokovem razvoju družina; starši, stari starši, bratje, sestre, tete, strici… Glede na probleme v družini in načine reševanja le-teh ločimo družine na funkcionalne, nefunkcionalne in patološke. Kadar so odnosi znotaj družine dobri, ko družina zna reševati svoje probleme govorimo o funkcionalni družini. Nekatere družine pa v nekaterih pogledih ne funkcionirajo, to so t.i. nefunkcionalne družine. Njihovi člani izgubljajo službe, ne morejo odplačevati kreditov, mama zapusti družino in se začasno preseli k svojim staršem itd. Zanje je značilno, da kljub občasnim težavam še nekako funkcionirajo. Patološke družine pa so tiste družine, ki jim gre zelo slabo; pri takih družinah je težav ogromno. Navadno v patoloških družinah ni ljubezni, odnosi so skrhani. Ne gre za neko hudobijo; člani takih družin lahko ljubezni nikoli niso bili deležni in se medsebojnih odnosov nikoli niso učili. Običajno v patoloških družinah več članov kaže znake problematičnosti npr: oče pije, otrok izostaja iz šole, mama je depresivna…
Soodvisnost in odvisnost. Soodvisnost je v tesni povezavi z odvisnostjo. Kdor živi z odvisnikom je nekako prepojen z odvisniškim načinom razmišljanja t.i. diskurzom odvisnosti. Svojci imajo občutek nemoči, ki jim ga odvisnik vsiljuje in potrjuje. Gre za način, s katerim želi odvisnik pridobiti bližnje za isto realnost (vsi to delajo, saj to delajo tudi policaji, saj je bolje kot da pijem itd.). Na ta način starši in svojci izgubijo svojo socialno pristojnost. Soodvisni so tisti ljudje, ki sprejmejo odvisnost svojega družinskega člana kot dejstvo. Velikokrat gre v teh primerih za transgeneracijski prenos teh vzorcev. Če nekdo odrašča v slabih okoliščinah zelo težko shaja v drugačnih. Vsem so znani primeri, ko si npr. hči alkoholika najde za svojega moža alkoholika.
Razvoj, nastanek in potek odvisnosti je torej zelo kompleksen pojav. Vpleteni so vsi družinski člani. Odvisnost spremeni vse medsebojne odnose. Nihče ne more oditi iz neke „odvisniške kariere“- tudi kot svojec – takšen kot je vstopil.
Velikokrat slišimo starše reči, da tudi če odvisnika pustijo ven ali zaklepajo doma – v vsakem primeru bojo priča njegovi smrti. To je občutek, ki lahko traja desetletje; toliko časa, da svojci prepoznajo širšo naravo odvisnosti (med vsemi družinskimi člani) in dajo problemu pravo ime. Velikokrat se odvisnost pojavi kot regulator družinskih odnosov. V družini, kjer sta starša zaradi različnih vzrokov med seboj nepovezana, je lahko otrokova odvisnost neka kohezivna sila, ki združuje starša okrog problema otroka. Če otrok ne bi ohranjal svoje odvisnosti, bi se zaradi nepozornosti staršev počutil osamljeno in ničvredno. Odvisnost tako v družinskem sistemu pridobi nek pomen. Lahko je to odtok za napetost, lahko je to vir družinske kohezije (stopiti skupaj in početi stvari skupaj), lahko gre za spremembo družinske hierarhije…
Odvisnost v družini prinese značilna obnašanja. Najprej je tukaj zanikanje in prikrivanje problema. Velikokrat se v terapevtski proces vkjuči samo ena oseba. Vendar se kasneje vključujejo tudi druge vpletene osebe. Navadno samo zaradi tega, ker nekdo od zunaj prinese nova sporočila.
Družinska terapija oz. sistemski pristop v nasprotju s klasično terapijo vkjučuje vso družino. Ukvarja se s tem, kaj so družinski člani doživljali in kako so delovali pri odvisnosti. Jasno je namreč, da se problema v družini ni mogoče ločiti na način, da odvisnika samo osamimo iz celotnega konteksta. Pomembno je prepoznati odvisnost kot pojav, ki za svojo razrešitev potrebuje sodelovanje vseh akterjev zapletenih odnosov.
Povzetek predavanja dr. Roberta Oravca, v Šoli za starše, dne 14. 3. 2007, na Viču