Povzetek predavanja dr. Bogdana Žorža, v Šoli za starše, dne 22.2.2007, na Viču

 

VZGOJA IN ODNOSI V DRUŽINI

Dotakniti se želim odnosov v družini, ki prispevajo, da se zmanjšujejo ali povečujejo srečanja s problemi zasvojenosti. Nikoli ne deluje en sam vzrok, vedno je prisoten splet okoliščin. Poseben širok splet okoliščin so odnosi v družini, kar pomeni neizčrpno temo. V tej široki in neizčrpni temi sem se moral omejiti na tisti del odnosov, ki se oblikujejo med straši in otroci in ki določajo relacijo v vzgojnem in starševsem odnosu.

Kje je sodobni starš v tem trenutku? Prisotna je neka zmeda, ki pa je dokaj opravičena. Sodobni starš nosi s seboj lastno izkušnjo, ki jo je sam doživel na poti odraščanja in jo v sebi nosi zapisano, tako so njega vzgajali starši. Najlažje bi bilo to vzgojno izkušnjo kar posnemati, s prilagoditvijo trenutnemu stanju. Sodobni starš je pismen, bere strokovno literaturo, posluša predavanja, razgovore, razmišljanja, strokovna spoznanja, revije, tu se znajde v paleti trditev, spoznanj, navodil, zapovedi, zato se težko znajde. Modreci pravijo, da je najslabši starš tisti, ki poskuša svoje otroke vzgajat po knjigi. Nočem vam dajati receptov, kako vzgajati, želim dati neke usmeritve.

Govorim o odnosu v družini, o vzgojnem odnosu, ki ga opredelujejo štirje temelji:

ČUSTVENI ODNOS – pomeni, da so prisotna čustva; ne gre le za čustva med straši in otroki, ampak tudi za čustva, ki v tej družini vladajo med posameznimi člani, vzgojni odnos opredeluje tudi čustva med zakoncema (če imata starša otroka zelo rada, medseboj pa se sovražita, ta medssebojni odnos oblikuje tudi otroka…)

LJUBEZEN – ponavadi jo istovetimo s čustvi, zato je tudi na drugem mestu, da smo pred tem opredelili, kaj so čustva. Ljubezen danes pogosto skrčimo le na čustva. Ljubezen je veliko več. Je odnos, ki določa, ki pomeni spoštovanje, sprejemanje, pripravljenost želeti dobro, delati dobro, pripravljenost za darovanje. Ljubezen je temelj odnosa. Kjer ljubezni ni, o zdravem odnosu ne moremo govoriti.

POUČEVANJE – velikokrat mislimo, da je bistvo vzgoje v tem, da otroka poučimo, kaj je prav in kaj ne. V praksi velikokrat srečujem otroke, ki so z vidika poučenosti zelo dobro vzgojeni, vse vedo, kaj je prav in kaj ne, starši so jih zelo lepo poučili; pa so vseeno nevzgojeni, ker izbirijo neprava in nedobra pota. Ne moremo pa reči, da s tem ko otroka poučujemo, ga ne vzgajamo. Zlasti, ko slišimo, da otrokom ne smemo dajati kritike. Otrok potrebuje poučevanje. V času Slomška so govorili o poduku, danes pa smo to besedo, kar opustili. Poučiti, kako se je potrebno prilagajati, sporazumevati, odrekati, premagovati napore. Tega je vse premalo, to je pravzaprav zgodba o butalskem kovaču.

OMOGOČANJE PRIDOBIVANJA IZKUŠENJ: V primeru, da gre samo za poučevanje, se zgodi kot v zgodbi o butalskem kovaču. Tudi on je bil dobro poučen, vendar je samo gledal z očmi, brez rok, brez izkušnje kovanja, kladiva v roko nikoli ni prijel. Tudi pri vzgoji se velikokrat ravna tako. Otrok potrebuje na svoji poti odraščanja izkušnje. Ena bistvenih prvin otroštva je omogočanje, da si otrok na varen način v varnem okolju doma in družine pridobi izkušnje. Niso dovolj samo pridige, potrebno je omogočanje izkušenj.

Tu lahko vidimo, kako važen je odnos. Pridobivanje izkušenj je velikokrat naporno za otroke, zato je potreben čustveni odnos in še več. Potrebno je zavedanje, kaj vse otrok potrebuje, potrebna je ljubezen. Otrok se velikorat staršem smisli, v luči ljubezni, pa tega ne bo. Omogočene mu bodo izkušnje.

RAZLIČNI MODELI VZGOJE v našem sistemu:

  • Toga avtoritarna vzgoja – trdili so, da je to stvar preteklosti, ko se je človeštvo osvobodilo, smo se končno uprli tudi temu tipu vzgoje. V tej zahodni civilizaciji smo te ideje kar nekritično sprejeli, posebno še kristajni. Sveto pismo pa govori o povsem drugačnem tipu vzgoje. Npr. vzemimo, da današnje predavanje prekine 12-letni otrok, vzame meni mikrofon iz rok in začne govoriti. Kaj bi naredili? Najbrž bi mu zelo vljudno vzeli mikrofon iz rok in ga poučili, da mora spat, mi pa imamo predavanje in nimamo namena poslušat otrok. Ampak v času, ko naj bi bili zelo trdi do otrok, v Svetem pismu beremo drugače. 12-letni Jezus je sedel med pismouki in oni so se čudili njegovemu znanju, čeprav so bili sami učenjaki. Ali bi se danes to lahko zgodilo? Iz tega lahko povzamemo, da so bili v teh časih zelo spoštljivi do otrok. Mi pa bi že prej otroka zavrnili in odrinili, pa vseeno trdimo, da sedaj znamo otroke spoštovati.

Toga avtoritarna vzgoja je vzgoja z nasiljem, psihičnim, fizičnim, duhovnim, s katerim skušamo otroka ukrotiti. Dosegla je svoj vrh v trdem kapitilističnem svetu, saj so bili starši, predvsem matere, cele dneve odsotne, bilo je potrebno nadomestiti ta izgubljeni čas, predvsem zato, ker se je vse skupaj razvilo v močne odklone pri otrocih.

V sredini 20. stoletja je zato moralo priti do tako hudega upora proti avtoritarni vzgoji. Še danes bi marsikdo rekel, da so njega kot otroka vgajali na tak način. To je vzgoja ljudi, z zlomljeno hrbtenico, ne znajo se postavit zase. So ponižni (ampak ne v pravem krščanskem smislu), ne upajo se postavit na lastne noge, ne zaupajo sami sebi, ne lastnim prepričanjem. Delajo to, kar drugi ukazujejo. So podredljivi in dojemljivi za vse oblike zasvojenosti ali pa ponavljajo vzorce avtoritativne vzgoje in tudi sami postanejo nasilne in oblastne osebnosti.

  • Permisivna vzgoja – se je pojavila kot protiutež v sredini 20. stoletja, ko je prišlo do upora tako hudemu obravnavanju otrok. V svojem bistvu je bilo to zdravo in koristno. K nam je tudi ta prišla z zamudo v 70.letih. Zaradi posebnosti sistema, v katerem smo se znašli, se je še močneje usidrala kot na vzhodu. Vodilna oblast jo je sprejela za svojo. Kdor je temu oporekal, je bil proglešen za razrednega sovražnika, nazadnjaka in nestrokovnjaka. Na zahodu to ni bilo tako ideološko nabito, čeprav je prišel ta model od tam.

Bistvo je v tem, da so starše učili, da je otrokom potrebno omogočati najbolj idealene pogoje in možnosti, da mu je potrebno popuščati, ga zaščititi pred vsemi in obvarovati vsega hudega in mu omogočati vse najboljše. Tako bo odrasel v svobodno netravmatizirano, zdravo in ustvarjalno osebnost. Izkušnje so pokazale, da so rezultati temu ravno nasprotni. Tak otrok ni sposoben reševati življenjskih problemov, ker je usposobljen, da mu jih rešujejo starši, nesposoben je premagovati napore, nesposoben je, da bi prevzel odgovornost zase in svoje ravnanje in svoje okolje, ker so mu vedno dopuščali, da dela kar hoče, zato je neprilagodljiv, teži k iskanju ugodja in udobja na najlažji možen način. Zato je tu podobno kot pri togi avtoritarni vzgoji nesamostojna podredljiva osebnost, ki teži k zasvojenosti.

V zgodbah zdravljenih zasvojencev, se srečujemo z dvema skrajnostima – poloma. Eno skrajnost predstavljajo zgodbe mladih ljudi, ki so imeli hudo otroštvo, so bili oropani zanj, doživlajli so travme in jih je to pripeljalo na stran poti. Od drugih pa slišimo, da so imeli dobre in skrbne starše, da jim ni nič manjkalo. Starši so bili skrbni. Kako je potem otrok lahko zašel v drogo? Kaj pa, če so mu starši preveč popuščali, ga niso naučili premagovati naporov? Kaj če so ga vzgojili, da ni mogel reči ne, zato tudi ni mogel reči ne izzivom ulice.

Zdrava vzgoja – tu bomo izhajali iz davne preteklosti, tu izhajamo iz tega, da je otrok samostojno človeško bitje, da ni material, ki ga oblikujemo po svoji volji, ampak da je oblikovan po Božji podobi. Vsaj krščanstvu bi to moralo biti jasno. Razumem, da je to za druge težje razumljivo.

Otrok je samostojno bitje, ki še ne zmore samostojno živeti. Zato da se za to usposobi, potrebuje našo pomoč, podporo in vzgojo na vseh nivojih življenja in odraščanja.

Kaj vse otrok potrebuje?

  • jasno komunikacijo – jasnost sporočil in sporočanja. Otroci, ki jim dajemo medla sporočila, odrastejo v medle osebnosti. Ključni problem permisivne vzgoje (otrokom naj bi ves čas izkazovali, kako jih imamo radi), so neajsna in medla sporočila. Npr., ko otrok naredi nekaj narobe in nas razganja od jeze, vemo pa, da moramo z otrokom lepo ravnati (nagovarjati ga začnemo: »ja ljubček to bi moral pa takole…«, v sebi pa nosimo jezo), otrok ne ve, pri čem je. Otroku ne dajemo jasnih sporočil, če v sebi nosimo jezo, govorimo pa drugače. Otroci, katerim ne dajemo jasnih sporočil, ne poznajo meja. Danes se čudimo, zakaj otroci ne poznajo meja, v resnici pa samo ne vedo ali držijo ali ne.

  • možnost reševanja problema. Ni dovolj, da otroku govorimo o tem, kako je probleme potrebno reševat, potrebno ga je postavit pred problem, ga pustiti, da ga sam začne razreševati. Angleški zdravnik in psihoterapevt Gordan Willer je 1992 v eni od svojih odmevnih knjig napisal, da ni huješega zla za vzgojo kot je idealna mama. Mama, ki vse vidi, vse ve, vse probleme reši, njen otrok se nima kje naučit reševanja problemov. Možnosti izkušnje reševanja problema in prepoznavanje ali ga je rešil prav ali narobe, je ključno. Ne more biti vseeno ali ga je rešil prav ali narobe. Otrok se tudi mora naučiti, da ima njegovo vedenje določene posledice.

  • Preko možnosti reševanja problemov in možnosti prepoznavanja posledic svojega dela, se otrok uči odgovornosti, to pa predstavlja ZDRAVO VZGOJO.

Pogosto govorimo, da je otroka treba vzgajat z ljubeznijo. Vzgoja z ljubeznijo se začne na temeljih. Ljubezen je samo okras, če ne sloni na trdih, zdravih temeljih, ki jim rečemo vrednote v najširšem pomenu. Drugače je to samo čustvo. To so trdni temelji staršem. Pomeni omogočanje zdravega življenja. Ogromno vemo o zdravem življenju, veliko se o tem govori. Pomeni predvsem to, da človek razvije odpornost organizma. Tako da se sooča z vsemi stvrami, ki ga ogrožajo in se usposobi, da jih premaguje. Ali bo to sposobnost razvil otrok, ki ga vzgajamo v inkobatorju, ali bo preživel, ko ga izpustimo. Skrb za zdravo življenje pomeni skrb, da otrok razvija svoj lastni sistem odpornosti na vse nevarnosti, ki mu pretijo.

Pomembno je zagotavljanje varnosti, kar je ena osnovnih človekovih potreb. Ali je varnost nekaj zunanjega ali je to otrokovo doživljanje? Npr. če mu to zagotavljamo na zunanji način, da ga zapremo v »stekleno kletko«, bo odrastel, in ko ga bomo spustili ven, se ne bo znašel in bo propadel. Skrb za otrokovo varnost pomeni postopno uposabljanje otroka, da zna za lastno varnost poskrbeti sam. To pa ne sme biti lažno, imeti mora občutek, da se dovolj znajde in se zna upirati pastem. Otrok se mora soočat z nevarnostmi, le tako se bo usposabljal za zdravo življenje.

Vzgoja z ljubeznijo pomeni tudi čustvenost. Pogosta današnja zabloda na tem področju je delitev čustev na pozitivna in negativna. To bi pomenilo, da je Bog ustvaril napačna čustva. Vsako čustvo ima svoj pomen in svojo vlogo v našem življenju. Lahko pa govorimo o prijetnih in neprijetnih čustvih. Skrb za čustva pomeni, da ni to zagotavljanje odraščanja samo med nasmejanimi obrazi, to ni ideal. Mišljenje, krasna je tista mama, ki se ji dojenček nič ne joka, zahteva veliko kritičnost. Vprašati se je potrebno, kaj je tu zelo narobe. Profesor Kostič je povedal zgodbo – šalo, da so v neki družini imeli otroka, ki ni govoril veliko let. Bil je star štiri leta in ni govoril nič. Začeli so ga voziti okoli zdravnikov ter ugotovili, da je z njim vse v redu. Pri njegovih šestih letih, nekega lepega dne, ko sedijo pri kosilu, reče ta sin na ves glas: »SOL!«. Družina je vsa šokirana, da je spregovoril. »Pa ti govoriš!« »Seveda«, odgovori sin. »Zakaj pa nisi do sedaj govoril?«, ga vprašajo. »Nisem imel pripomb.« Ta šala pravzaprav veliko pove resnice o odnosih v družini in o tem, kako se mora otrok učiti prepoznavat vsa čustva.

Učiti ga moramo tudi samostojnosti. Vzgoja z ljubeznijo ne pomeni, da otroka priklenemo nase. Vzgoja z ljubeznijo je tudi vzgoja za spoštovanje, razumevanje in odpuščanje. Ko govorimo o zgledu, bo otrok resnično razumel odpuščanje, če vse to zmoremo tudi mi v odnosu do njega.

To pomeni vzgajati otroka v tem, da sprejema in da daje. V permisivni vzgoji in razvajanju smo prav to zanemarili. Določili smo, da otroku vse to pripada, potem zanj tudi ne more biti nič posebnega, če vse to dobi. Pri vzgoji za ljubezen ve, da je sprejemanje poseben dar, ter da se dobro počuti, če nekaj od svojega da. Razvajeni otroci pa niso navajeni dajati drugemu, oziroma pripravljeni deliti. Vzgoja za ljubezen je vzgoja za sprejemaje s hvaležnostjo in dajanjem. Otroka vzgajamo, da zna spoštovati, razumevati in odpuščati.

Svoboda je velika vrednota, kar ne pomeni, da delam kar hočem. Frankl je rekel, da je to prostost, da se za nekaj zavestno odločim in opredelim in izberem. Zato pa se moram nečemu tudi odpovedati, odreči, drugače ne morem izbrati. Vzgoja za svobodo je vzgoja za zmožnost odrekanja. Ni preventive za zasvojenost brez vzgoje za odrekanje. Eden izmed ključnih problemov zasvojenih je, da se ne morejo odreči drogi. Tu je razvidna izkrivljenost pojmovanja svobode. Zasvojenci trdijo, da svobodno delajo, kar hočejo, to imajo na ustih, na drugi strani pa so odvisni. To je paradoks. Prav zasvojenci mahajo z zastavo svobode, nihče jih ne bo komandiral, oni delajo kar hočejo. Že ta paradoks bi moral voditi k razumevanju, da bistvo svobode, ni v tem, da delam, kar hočem ter da je bistvo vzgoje za svobodo in s tem tudi preventive pri zasvojenosti – učenje odrekanja.

Poleg tega pa ta vzgoja vključuje še:

  • učenje prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja

  • zaključi pa se s postavljanjem meja. Šele otroci, ki se naučijo spoštovanja meja, bodo doživeli resnično svobodo. Ker v otroštvu te možnosti niso imeli, šele v mladostništvu začnejo preverajti in iskati meje dopustnega, še možnega in še sprejemljivega. Tega ne poznajo, ker nimajo dovolj trdnega občutka za meje in jih iščejo onstran tistega, kar meje so. Mnogi zasvojeni se ukvarjajo prav s tem, žal jih iščejo v napačni smeri.

RAZVAJENOST

Pri razvajenosti, imamo na eni strani prostost, da lahko delam kar hočem, na drugi strani pa ni nobene odgovornosti, zato so odgovrni drugi, starši, meje so nejasne ali pa jih ni, zame ne veljajo, posledica tega pa je nezmožnost odrekanja, nezmožnost izbiranja. Nezmožnost izbiranja pa pomeni, da sem nesvoboden, pred seboj imamo osebnost odvisnika. Razvajenci so po svoji osebnostni strukturi nagnjeni k zasvojenosti – odvisnosti. Lahko od kemičnih substanc, odnosv, ideologije, težijo k odvisnosti, ker so nezmožni svobodne izbire.

Toga avtiritarna vzoja pa tudi ni rešitev, uči namreč, da delam to, kar mi drugi ukažejo, nimam kaj misliti, saj drugi vedo kaj je prav in kaj ne, tudi odgovornosti nimam, tudi meje določajo drugi. Osebnost vzgojena v togi avtoritarni vzgoji je osebnost, ki je podredljiva. Nezmožnost izbire, se kaže v tem, da tak človek izbire niti ne sprejema, tudi ne poskuša, to predstavlja osebnost, ki je na drugem polu odvisnosti.. Taka vzgoja ne vzgaja samo podredljivih, ampak tisti, ki izstopijo iz tega, ponavljajo vzorec in postanejo nasilni in oblastni. Tudi to niso svobodne osebnosti. Take osebnosti tudi težijo k različnim oblikam zasvojenosti. V vsakem primeru je tudi taka osebnost, osebnost ki teži k zasvojenosti.

Zdrav vzgojni odnos je odnos, v katerem se otrok počuti varen, ljubljen in sprejet, kjer jasno ve za meje, kjer ima možnost za eksperimentirati z mejami, ve kaj okolje od njega pričakuje in kaj zahteva. 

Kot psihoterapevt v primerih ugotavljam, da gre za čudno neskladje, med pričakovanji staršev in zahtevami. Vsi ti mladi ljudje so odraščali v zelo prijaznem okolju, kjer starši niso od njih nič veliko zahtevali, bilo so zelo prijazni, vse so jim nudili, ampak od njih so ogromno pričakovali. Otrok odrašča v neskladju. Takšen otrok ne ve, kaj so zahteve in kaj pričakovanja. Tak otrok skuša zadovoljiti pričakovanja in potrebe svojih strašev, ob prihodu v službo pa od njega ne pričakuejo kaj dosti, saj je novinec, od njega pa zahtevajo, da nekaj naredi. Zato se mu svet zruši, včasih pa se to zgodi že veliko prej.

Primer srednješolca znanega kirurga, ki že tretjič ponavlja prvi letnik srednje šole. Oče je poiskal pomoč. Sin je v sebi zatrl vse svoje želje in potrebe, ukvarjal se je samo s tem, kako zadovoljiti potrebe svojih staršev. Tudi oče prizna, da od njega niso veliko zahtevali. Vse to je prihajalo jasno na dan ob razgovorih in obravnavi. Fant se sedaj že krepko postavlja na svoje noge, lahko rečemo, da se mu je k sreči zalomilo razmeroma zgodaj.

Razkorak med zahtevami in pričakovanji je zelo ubijajoč za otroke. Tak otrok se umakne od zunanjega sveta in se zapre v svoj namišljeni svet, v svojo sobo, pred računalnik in postane zavojenec od interneta. Velika večina jih postane zasvojena z računalniškimi igrami, čvekalnicami, mnogi se izgubijo na ulici in postanejo zasvojeni z kemično drogo. Potrebno je pred otroka postavljat jasne zahteve, ne samo da od njega nekaj medlo pričakujemo, ampak da znamo psotavljat jasne zahteve.

Povzetek predavanja dr. Bogdana Žorža, v Šoli za starše, dne 22.2.2007, na Viču