V okrožnici »Vsi smo bratje«, papeža Frančiška o bratstvu in družbenem prijateljstvu, Založbe Družina, v odlomku iz tretjega poglavja z naslovom Načrtovati in ustvarjati odprti svet, lahko preberemo:
»Izpostaviti želim solidarnost. Ta moralna krepost in to socialno nagnjenje, ki sta sadova osebnega spreobrnjenja, zahtevata sodelovanje s številnimi posamezniki, odgovornimi za vzgojo in izobrazbo.
Moja prva misel velja družinam, ki so poklicane k osnovnemu in neodložljivemu vzgojnemu poslanstvu. So prvi prostor življenja in posredovanja vrednot ljubezni in bratstva, sožitja in medsebojnega deljenja, pozornosti in skrbi za druge. So tudi najugodnejše okolje posredovanja vere, začenši s prvimi najpreprostejšimi znamenji pobožnosti, ki jih matere učijo otroke.
Tudi vzgojitelji in učitelji v naporni službi vzgoje in otroškega ter mladinskega izobraževanja po šolah in raznih otroških in mladinskih zavodih se morajo zavedati, da ima njihova človeška odgovornost moralno, duhovno in socialno razsežnost. Vrednote svobode, vzajemnega spoštovanja in solidarnosti je treba posredovati od najnežnejšega obdobja naprej. (…)
Tudi delavci na področju kulture in sredstev družbenega obveščanja se morajo zavedati odgovornosti na področju vzgoje in izobraževanja, zlasti še v sodobnih družbah, v katerih je dostop do sredstev informiranja in komuniciranja vedno bolj prost.« (iz poslanice za 49. svetovni dan miru 1. 1. 2016)
V teh časih, ko se zdi, da vse razpada in se razkraja, je dobro spodbujati k solidarnosti, ki se rojeva iz odgovornosti do nebogljenih, iščočih skupno usodo. Solidarnost se dejansko krepi v služenju, ki ima lahko najrazličnejše oblike skrbi za druge. Služiti pomeni »v dobršnem delu skrbeti za nebogljene. Služiti pomeni skrbeti za tiste po naših družinah, v naši družbi, v našem narodu, ki so slabotni.«
Pri tej nalogi je ob pogledu na slabotnejše od sebe vsakdo sposoben »pozabiti na svoje zahteve, pričakovanja, na željo po vsemogočnosti. (…)
Služenje gleda vedno bratu v obraz, se ga dotika, čuti njegovo bližino, v nekaterih primerih ,podoživlja’ njegovo stanje in išče primerne pomoči. Zato služenje ni nikoli ideološko, ker ne služi idejam, temveč ljudem.«
Zadnji med nami na splošno »uresničujejo tisto tako značilno solidarnost, ki je v navadi med trpečimi, reveži, na katero pa je, kakor se zdi, naša civilizacija pozabila ali želi nanjo pozabiti. Beseda solidarnost seveda ne ugaja vedno; rekel bi, da je tu in tam razglašena za grdo, saj je ni dovoljeno uporabljati.
A solidarnost pomeni veliko več kot kakšno občasno darežljivost. Je oblika mišljenja in delovanja v obnebju skupnosti, v obnebju pravice slehernega življenja do izkoriščanja skupnih dobrin, ne le za nekatere. Je tudi boj zoper vzroke struktur nerevščine, neenakosti, pomanjkanja dela, obdelovalne zemlje in doma, kratenja socialnih in delavskih pravic, le nasprotovanje uničevalnim posegom denarniškega imperija (…). V najglobljem pomenu besede je solidarnost pisanje zgodovine in tega, kar delajo ljudska gibanja.«
Ko govorimo o skrbi za skupni dom, našo Zemljo, se sklicujemo na tisto najmanjšo mero vesoljne (za) vesti in zavzetosti za vzajemno skrb, ki jo človek še premore. Če ima namreč vode na preostajanje in z njo varčuje z mislijo na človeštvo, počne to zato, ker je dosegel moralno raven, ki mu omogoča, da gre onkraj sebe in skupine, ki ji pripada. To je nadvse človekoljubno! Ta isti odnos od nas zahteva, da priznamo pravice vsakega človeškega bitja, čeprav je bilo rojeno onstran naših meja.
Zapisal: po zapisu papeža Frančiška
Članek je bil prvič objavljeno v glasilu Žarek dobrote, december 2021.
Foto: Pexels