Tristo predstavnikov organizacij članic Karitas z vsega sveta se med 22. in 27. majem 2011 v Rimu udeležuje generalne skupščine Caritas Internationalis. Kardinala Oscarja Andrésa Rodrígueza Maradiaga iz Hondurasa so v torek, 24. maja 2011, ponovno izvolili za njenega predsednika, s čimer je nastopil drugi zaporedni štiriletni mandat. Prvi mandat je nastopil leta 2007, tokrat pa ga je podprlo 75-odstotkov volilnih upravičencev. Kardinal Rodriguez se je zahvalil za podporo in ob sprejemu poslanstva za najrevnejše službe izrazil hvaležnost.
Na volitvah 19. generalne skupščine Caritas Internationalis je bil za blagajnika potrjen tudi Jürg Krummenacher. Tovrstno delo je začasno opravljal že v preteklem letu. V četrtek, 26. maja 2011, bodo izvolili tudi novega generalnega sekretarja.
Življenjepis kardinala Oscarja Rodrígueza Kardinal
Oscar Andrés Rodríguez Maradiaga SDB se je rodil 29. decembra 1942 v Tegucigalpi v Hondurasu. Leta 1961 je postal član salezijanske redovniške skupnosti in bil leta 1970 posvečen v duhovnika. Poučeval je na različnih salezijanskih šolah v Salvadorju, Hondurasu in Gvatemali. Profesor in rektor je bil na salezijanskem teološkem inštitutu v Gvatemali.
Leta 1978 je bil imenovan za škofa in kasneje za nadškofa Tegucigalpa. Od leta 1995 do 1999 je bil predsednik Škofovske konference Latinske Amerike (CELAM), pri čemer je hkrati opravljal tudi mandat predsednika Škofovske konference Hondurasa. Leta 2001 ga je papež Janez Pavel II. (1978–2005) imenoval za kardinala. Oscar Andrés Rodríguez Maradiaga je član različnih papeških svetov, npr. Sveta za sredstva družbenega obveščanja, Sveta za Pravičnost in mir ter Komisije za Latinsko Ameriko.
Oscar Andrés Rodríguez Maradiaga je diplomiral iz filozofije, teologije in klinične psihologije. Govori šest svetovnih jezikov in je ves čas svojega delovanja neomajen zagovornik človekovih pravic, s čimer predstavlja močan glas v boju proti revščini. Kot predstavnik Svetega sedeža je sodeloval v pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko o vprašanju odpisov dolga tretjemu svetu. Za voditelje najbogatejših držav izziv ostaja vztrajanje pri obljubah, da bodo najrevnejšim državam povečale in izboljšale oblike razvojne pomoči.