Bivanjska praznota (1. del)

Odlomek iz knjige Viktorja Frankla z naslovom Volja do smisla (Celjska Mohorjeva družba)

Danes je psihiatriji izziv tisto, čemur pravim bivanjska praznota.

Vedno več pacientov toži o občutku praznote in nesmiselnosti, o katerem se mi zdi, da je posledica dveh dejstev. V nasprotju z živalmi človeku nagoni ne narekujejo, kaj mora delati. Pogosto še tega ne ve, kaj si v bistvu želi delati. Namesto tega si bodisi želi delati, kar delajo drugi ljudje, ali pa dela, kar od njega drugi ljudje želijo. V času, kakršen je naš, ko izginjajo tradicije, mora videti psihiatrija svojo glavno nalogo v tem, da človeka oskrbi z zmožnostjo, da najde smisel.

Nekoč mi je ob treh zjutraj telefonirala neka ženska in mi povedala, da je sklenila narediti samomor, vendar je bila radovedna, kaj bom rekel k temu. Trudil sem se z razlogi in govoril sem ji 30 minut – dokler mi končno ni dala besede, da si ne bo
vzela življenja, ampak bo rajši prišla k meni v bolnišnico. Toda ko me je obiskala, se je izkazalo, da je ni prepričal nobeden izmed razlogov, ki sem jih povedal. Da si ne bo vzela življenja, se je odločila samo zato, ker se nisem razjezil, da me je zbudila sredi noči, ampak sem jo pol ure potrpežljivo poslušal in se pogovarjal z njo, in svet – takoj je ugotovila –, v katerem se to lahko zgodi, mora biti svet, v katerem je vredno živeti.

Koliko vzgoja krepi bivanjsko praznoto in prispeva k pomanjkanju napetosti?

Res je, da mladim ne bi smeli nalagati prehudih zahtev. Vendar moramo upoštevati tudi dejstvo, da vsaj danes, v času premožne družbe, večina trpi zaradi premajhnih zahtev, ne pa zaradi prevelikih. Premožna družba je premalo zahtevna družba, ki ljudem prizanaša z napetostjo. Tako ljudje napetost ustvarjajo sami, naj bo na zdrav ali nezdrav način. V nezdrav način sodi tveganje lastnega življenja. Današnja vzgoja se izogiba temu, da bi mladino soočala z ideali in vrednotami. V ameriški kulturi je neka značilnost, ki je v očeh Evropejcev osupljiva. Obsedeni so z željo, da ne bi bili ukazovalni, celo, da ne bi bili preveč usmerjevalni. Kolektivna obsedenost z bojaznijo, da bi nam kdo lahko vsiljeval smisel ali namero, je pripeljala do pretirane občutljivosti za ideale in vrednote.

Kar zadeva mlade ljudi, je njihova posebna pravica, da ne sprejemajo kar kot nekaj samoumevnega, da življenje ima smisel, ampak si to drznejo izpodbijati. In kadarkoli želimo dati prvo pomoč v primeru bivanjske praznote, bi morali začeti pri tem prepričanju.

Toda če mlad človek prisega na to posebno pravico in izpodbija smisel življenja, mora biti potrpežljiv – dovolj potrpežljiv, da počaka, dokler se mu ne posveti, kaj je ta smisel.

Prvič objavljeno v Žarek dobrote, marec 2021

Bi želeli redno prebirati Žarek dobrote?
Naročite ga na [email protected]karitas.si ali na 01/ 300 59 60.