V okrožnici »Vsi smo bratje«, papeža Frančiška o bratstvu in družbenem prijateljstvu, Založbe Družina, v odlomku iz tretjega poglavja z naslovom Načrtovati in ustvarjati odprti svet, lahko preberemo:
Pri delu z ženskami, materami in otroki v materinskem domu se srečujemo z neskončno paleto življenjskih stisk. danes predstavljamo primer iz prakse.
Že smo dodobra zakorakali v novo leto. Smo tega veseli? Nas navdaja radost, da je leto za nami? Kaj pravimo o njem? Kako gledamo na to izteklo se leto? Obstaja v nas morda želja, da takšnega leta ne bi bilo več?
Nekako velja, da marihuana ni škodljiva, prej v mnogočem zdravilna, po njej ni nihče nasilen, prej umirjen in upočasnjen ipd. Pa je res tako?
Leto smo začeli z velikim upanjem, da se bo epidemija končno zaustavila. Dobili smo cepivo, ki je prinašalo upanje ter konkretno osvoboditev naših strahov in omejitev. …
Staranje je umetnost in veščina, ki se jo lahko naučimo in osvojimo. Kako? O tem skupaj z mislimi Anselma Grüna razmišlja Helena Zevnik Rozman.
Člani družine, ki se srečuje s težavami s pitjem pri svojem članu, se prilagodijo, hkrati pa prilagoditev postane preživetvena strategija.
Otrokom iz družin s težavami s pitjem alkohola pogosto rečejo »pozabljeni« otroci. Ta izraz je mogoče zaslediti tudi v razni strokovni literaturi. Verjetno se boste vprašali, zakaj jih tako imenujejo in kje je razlog, da so strokovnjaki prišli do takšnih spoznanj.
Že v mladih letih sem pričela delati z otroki, ki so izhajali iz težkih okolij, in ugotovila, da mnogokrat ne morem dosti pomagati, eno stvar pa lahko storim. Vedno in povsod. Ko se vzpostavijo srčne vezi, se odprejo vsa vrata, pove Kristina Martelanc.
Ljudje smo družabna bitja, so potrdile izkušnje samopomočnih skupin, ki so nastale kot oblika strokovne pomoči pri zmanjševanju posledic epidemije covida-19.