Od prostovoljca do mladega voditelja: zaupanje, ki omogoča rast (9/11)
V prejšnji številki smo razmišljali o srečanju mladosti in izkušenj. Karitas potrebuje energijo, vprašanja in ustvarjalnost mladih, hkrati pa tudi znanje, zvestobo in življenjsko izkušnjo dolgoletnih prostovoljcev. Ko različne generacije začnejo delati skupaj, pa se prej ali slej pojavi novo vprašanje: ali bodo mladi vedno ostali predvsem pomočniki, ali jim bomo postopoma dovolili, da postanejo tudi nosilci in voditelji?
Mlad človek lahko več let prihaja na dejavnosti, pomaga pri pripravi prostora, razdeljuje pakete, skrbi za fotografiranje, oblikuje objave in izvede naloge, ki mu jih zaupamo. Pri tem je lahko zelo zanesljiv in zavzet. Toda če ga nikoli ne povabimo k načrtovanju, odločanju ali vodenju, bo ostal predvsem izvajalec zamisli drugih. Karitas bo dolgoročno ostala živa le, če bodo mladi dobili možnost, da iz prostovoljcev postopoma postanejo tudi tisti, ki znajo povabiti druge, prevzeti pobudo, pripraviti dejavnost in nositi odgovornost zanjo.
Voditeljstvo se začne pred nazivom
Ko slišimo besedo voditelj, si pogosto predstavljamo nekoga, ki vodi sestanek, razporeja naloge in sprejema pomembne odločitve. Toda voditeljstvo se pogosto začne veliko prej in precej bolj neopazno. Začne se takrat, ko mlad prostovoljec opazi, da nekdo v skupini ostaja ob strani, in ga povabi zraven. Ko sam predlaga, kako bi lahko dejavnost izboljšali. Ko prevzame odgovornost, da bo nekaj dokončano. Ko zna poslušati druge, jih spodbuditi in povezati. Ko se ne vpraša samo, kaj mora narediti, ampak tudi, kaj skupina in ljudje, ki jim pomagamo, potrebujejo.
Morda mlada prostovoljka na srečanju opazi, da novi udeleženci ne vedo, kam naj se vključijo, zato jih sprejme in jim razloži potek. Morda prostovoljec po koncu akcije sam preveri, ali je vse pospravljeno, in vpraša, kaj bo sledilo. Morda nekdo predlaga novo dejavnost in je pripravljen sodelovati tudi pri njeni izvedbi. Zato je pomembno, da mladih ne opazujemo le skozi vprašanje, kdo je najbolj glasen, samozavesten ali spreten pri nastopanju. Nekateri najboljši voditelji so tihi. Znajo poslušati, opaziti človeka, držati besedo in povezovati skupino. Voditeljstvo v Karitas se ne meri predvsem po tem, kdo govori največ, ampak po tem, kdo zna služiti skupnosti in drugim pomagati, da prispevajo svoje darove.
Brez pravice do napake ni učenja
Eden največjih razlogov, da mladim težko zaupamo vodenje, je strah, da nekaj ne bo izvedeno tako dobro, kot bi lahko bilo. Morda bo kdo pozabil poslati obvestilo. Morda bo program trajal predolgo. Morda bo premalo jasno razdelil naloge ali pa bo šele med dogodkom ugotovil, da je kaj spregledal.
Toda tudi dolgoletni voditelji niso postali izkušeni brez napak. Veliko znanja, ki ga imamo danes, je nastalo prav skozi poskuse, nepričakovane zaplete in stvari, ki jih je bilo treba naslednjič narediti drugače. Če mladim dovolimo voditi le takrat, ko smo prepričani, da ne bodo naredili nobene napake, jim v resnici nikoli ne bomo dovolili voditi. Seveda to ne pomeni, da lahko spregledamo varnost, dostojanstvo uporabnikov, varovanje osebnih podatkov ali druge pomembne meje. Na teh področjih morajo biti navodila jasna. Toda pri številnih drugih podrobnostih lahko sprejmemo, da ne bo vse popolno.
Voditelj raste ob skupnosti
Mladi voditelj ne nastane sam. Raste v skupnosti, kjer vidi dobre zglede, lahko postavlja vprašanja in dobi pošten odziv. Zato je medgeneracijsko sodelovanje tako pomembno. Izkušenejši prostovoljec lahko mlademu pomaga predvideti stvari, ki jih sam še ne opazi. Lahko ga opozori na občutljivost določene situacije, mu razloži ozadje dejavnosti ali pomaga, ko pride do težkega pogovora. Mladi pa lahko izkušenejšemu prostovoljcu pokaže, da je mogoče odgovornost nositi tudi drugače. Morda bo uporabil nov način komunikacije, sestanek vodil bolj vključujoče ali skupino vprašal za mnenje tam, kjer smo bili doslej vajeni odločitve sprejeti sami.
Pri tem ne gre za to, da bi izkušenejši človek ustvaril svojo kopijo. Dober spremljevalec ne pričakuje, da bo mladi vodil na popolnoma enak način kot on. Pomaga mu odkriti lasten način vodenja, ob tem pa ohraniti vrednote Karitas: spoštovanje človekovega dostojanstva, odgovornost, bližino, zaupnost in služenje. Najlepši rezultat medgeneracijskega sodelovanja zato ni, da mladi vse naredijo tako, kot smo nekoč mi. Je to, da poslanstvo Karitas zaživijo na svoj način in ga znajo približati tudi svoji generaciji.
Konkretna spodbuda za župnijske Karitas
V prihodnjem mesecu pomislite na enega mladega človeka, ki je že sodeloval pri vaših dejavnostih. Ne izberite ga samo zato, ker je najbolj glasen ali samozavesten. Pomislite, kdo je pokazal zanesljivost, skrb za druge, pobudo ali sposobnost povezovanja.
Povabite ga na kratek pogovor in mu povejte, kaj ste pri njem opazili. Vprašajte ga, ali bi želel pri naslednji dejavnosti prevzeti en manjši, vendar zares njegov del odgovornosti.
Skupaj določite:
- kaj je namen naloge;
- za katere odločitve bo odgovoren;
- katere so pomembne meje;
- kdo mu bo na voljo za pomoč;
- kdaj se boste po dejavnosti ponovno pogovorili.
Nato mu pustite, da nalogo izvede na svoj način. Po koncu se ne pogovarjajte samo o tem, kaj je bilo dobro in kaj narobe. Vprašajte ga tudi: »Kako si se počutil v tej vlogi? Kaj si se naučil o sebi? Kaj bi si želel prevzeti naslednjič?«
Fotografija: voditelj Mlade karitas Slovenija Tine Zevnik na Nacionalnem srečanju prostovoljcev youngCaritas v Kančevcih, 2023 (Foto: Kristijan Bišof)
Preberite novo številko Žarka dobrote
V oktobrski številki vas čaka še več člankov, zgodb s terena, strokovnih vsebin ter novic iz življenja Karitas.