Msgr. Stanislav Zore: »Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu v veliki ponižnosti«

Piše: Msgr. Stanislav Zore, OFM, ljubljanski nadškof metropolit

Kaj nas lahko sveti Frančišek Asiški, ki je Hvalnico stvarstva napisal ob telesni izčrpanosti, nauči o hvaležnosti? Ljubljanski nadškof Stanislav Zore ob 800-letnici Frančiškove smrti razmišlja o hvaležnosti, ki ni odvisna od življenjskih okoliščin, temveč od naše notranje drže. Ko življenje začnemo doživljati kot dar, se spremeni tudi naš odnos do sebe, drugih in stvarstva.

S temi besedami sv. Frančišek zaključuje svojo Hvalnico stvarstva – pravimo ji tudi Sončna pesem –, ki jo je napisal čisto proti koncu svojega zemeljskega življenja, leta 1225 v samostanu sv. Damjana, kjer je s svojimi sestrami živela sv. Klara Asiška.

Ta pesem nas posebej pretrese, ker je te vzklike veselja in hvale Bogu, ki ga zre skozi njegove stvari, napisal ob popolni telesni izčrpanosti. Ko se pred našimi očmi vrstijo prizori sonca, lune, zvezd, vetra in zemlje, vode in ognja ter pisanih rož z zelenjem, se v nas budi veselje nad razkošnostjo, barvitostjo in svetlostjo stvarstva. A Frančišek je vse to opisoval z ugaslimi očmi. Bolezen mu je izpila pogled, duh pa je podobe prenesel v globino, v srce. In prav zaradi tega gledanja iz globine je Frančišek skozi lepoto stvarstva zrl lepoto, veličino in dobroto Stvarnika, »mojega Gospoda«.

Ko imamo pred seboj izčrpanost telesa in hkrati tudi ugaslost pogleda, nas ob veselju nad lepoto stvari močno nagovori tudi hvaležnost, s katero Frančišek zaključuje svojo hvalnico: »Zahvaljujete se mu (mojemu Gospodu) v veliki ponižnosti.« V razmišljanju človeka našega časa, tudi kristjana našega časa, iz teh besed veje protislovje: izčrpanost in slepota, istočasno pa iz istega telesa in srca poveličevanje in zahvaljevanje.

Ko nam nek dogodek ali beseda prikliče v spomin sv. Frančiška Asiškega, nam najprej pride na misel njegova odpoved: uboštvo, ki ga je spremljalo vse življenje in zaradi katerega je svojemu očetu Petru Bernardoneju vrnil celo obleko, ki je bila njegova; asiški škof Gvido ga je tedaj ogrnil s svojim plaščem in ga vzel pod zaščito Cerkve. Morda nam pride na misel njegova spokornost, zaradi katere je njegovo telo postalo izsušeno in do konca izčrpano. Marsikomu bi prišle na misel njegove rane, ali pa njegovo pridiganje pticam in nagovarjanje gubijskega volka. Vse to bi nam bilo všeč in nas navdušuje, ker v tem vidimo nekakšno posebno junaštvo, za katerega mislimo, da sami nimamo dovolj daru, da nimamo pravih pogojev, da bi pridigali pticam ali krotili volkove.

A pri Frančišku gre za nekaj drugega, kar je pravzaprav dosegljivo tudi nam; čisto vsem, brez izjeme. Prva in najmočnejša poteza njegovega življenja niso ne prostovoljno uboštvo, ne odpoved, s katero je dal slovo svetu in vsemu na njem, pa tudi ne čudežno nagovarjanje narave. Najmočnejša poteza njegove svetosti je hvaležnost. Njegova radikalna, neposredna hvaležnost, ki ni odvisna od zunanjih pogojev, pač pa od njegove notranje drže.

Ko letos obhajamo 800-letnico njegove smrti, nas njegov način gledanja na vso resničnost uči novih odnosov do stvarstva in do Stvarnika. Frančišek se ne zahvaljuje kot nekdo, ki izpolnjuje zahtevo bontona, ampak se zahvaljuje kot nekdo, ki priznava, da ni nič samoumevnega. Svetloba sonca, mogočna sila ognja, »sestra« smrt: vse je vredno hvale in zahvale.

Hvale in zahvale so vredne najprej stvari, ker s svojo svetlobo, s svojo nočno lepoto, s svojim žuborenjem in s svojim prasketanjem razodevajo veličino in dobroto Stvarnika, ki nam jih je podaril. Obenem pa nas spodbujajo, da hvalimo in se zahvaljujemo Stvarniku, saj brez njegove velikodušne ljubezni naše življenje ne bi bilo obdarjeno s tolikšnimi lepotami in s tolikšno močjo.

Frančišku se vse življenje spremeni v zahvaljevanje. Zahvaljuje se, ko vidi, in zahvaljuje se tudi, ko ne vidi več. Zahvaljuje se, ko se lahko dotakne in občuti, zahvaljuje pa se tudi takrat, ko se lahko samo še spominja lepote sonca in pisanega cvetja z zelenjem.

Za kaj dejansko pri hvaležnosti gre?

Hvaležnost je protiutež čemernosti in nezadovoljstvu. Ljudje smo zelo hitro nezadovoljni in čemerni zaradi nečesa, kar mislimo, da nam pripada, da je to naša pravica, ki pa nam morda v nekem trenutku manjka.

Živimo v času, za katerega bi lahko rekli, da je čas pravic. Vse brni od pravic. Od šolarja, ki še ne zna napisati svojega imena, pa do brezdomca, ki preživlja dneve na ulici. Vsi znajo zrecitirati svoje pravice, ki so svete in nedotakljive in se jih nihče ne sme dotakniti. In če kdo teh pravic ne doživlja – na kakršen koli način že –, misli, da je njegovo življenje prikrajšano, da je osiromašeno. Če je njegovo življenje samo to, kar mu pripada in morajo to zato vsi spoštovati, se njegovo življenje spremeni v revščino, ki je oropana bolj ali manj vsega. Nihče izmed nas nima vsega, kar misli, da mu pripada.

Ko pa se v življenju odločimo za hvaležnost, se vse življenje spremeni v dar, mi pa postanemo obdarovani. Obdarovani smo z jutranjim vzhodom in z zahodom sonca, obdarovani smo s tolikimi srečanji preko vsakega dneva, obdarovani smo celo sami s seboj; in ko dosežemo Frančiškovo stopnjo, smo obdarovani celo s »sestro« telesno smrtjo, ki ji nihče v življenju ne more uiti.

Ravno v spoznanju obdarovanosti človek začne doživljati vse dostojanstvo svojega življenja. Izpolnitev življenja ni v tem, da imam vse, za kar mislim, da mi pripada, ampak v tem, da vse doživljam kot dar in potrditev mojega dostojanstva.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.

Naslovna fotografija: Pixabay

Preberite novo številko Žarka dobrote

V oktobrski številki vas čakajo celotni prispevki, razmišljanja strokovnjakov in zgodbe iz življenja Karitas.