Osamljenost v partnerstvu ne pomeni nujno, da med partnerjema ni več ljubezni. Včasih se oddaljita počasi, med vsakodnevnimi obveznostmi, neizrečenimi občutki in pogovori, ki se vrtijo le še okoli organizacije življenja. Zakonski in družinski terapevt Jani Jeriček pojasnjuje, zakaj se to dogaja in kako lahko partnerja ponovno najdeta pot drug do drugega.
Ko si v partnerstvu, pa se počutiš sam …
Zvečer otroci zaspijo – končno. Kuhinja je pospravljena, preverila sva jutrišnje obveznosti, sedeva na kavč in vsak vzame svoj telefon. Izmenjava si nekaj stavkov o položnicah, šoli in tem, kdo bo jutri šel v trgovino. Utrujena sva in pravzaprav se nisva sprla. Pa vendar je v prostoru nekaj hladnega. Preden zaspiva, pomisliva: Kdaj sva se nazadnje zares pogovarjala? Kdaj me je vprašal, kako sem – in ga je odgovor res zanimal? Kdaj sem se ob njej počutil zaželenega, ne samo koristnega?
Morda se tudi vama dogaja kaj podobnega. Še vedno delujeta kot družina. Hodita v službo, skrbita za otroke, obiskujeta sorodnike, morda gresta skupaj tudi k maši. Navzven ni nič zelo narobe. Toda nekaj, kar je bilo nekoč živo, je postalo tiho. Ne pogrešaš nujno drugega človeka; pogrešaš njega, čeprav leži poleg tebe. Osamljen si lahko tudi v zakonu.
Osamljenost ni isto kot samota. Človek je lahko sam in se ne počuti osamljenega, lahko pa je poročen, obdan z družino in vendar čustveno sestradan. Njeno bistvo ni odsotnost ljudi, ampak odsotnost stika. Najbolj boli, ko je ob meni prav tisti, po katerem hrepenim, pa se z njim ne zmorem povezati.
Kako sva iz dveh noro zaljubljenih oseb postala »cimra«?
Večina parov se ne oddalji zaradi enega velikega dogodka, ampak zaradi stotin drobnih trenutkov. Eden želi povedati, da mu je težko, drugi mu ponudi hitro rešitev ali ostane pri telefonu. Eden išče nežnost, drugi njegovo pobudo doživi kot pritisk. Eden kritizira, ker si želi odziva, drugi se umakne, ker se želi zaščititi pred konfliktom. Bolj ko prvi trka, bolj se drugi zapira; bolj ko se drugi zapira, glasneje prvi trka.
Čez čas se ne prepirata več samo zaradi posode, denarja, otrok ali spolnosti. Pod temi prepiri so veliko globlja vprašanja: Ali sem ti še pomemben? Me vidiš? Sem ob tebi varen? Se lahko obrnem nate, ko mi je težko?
Ko zakonca preplavijo delo, starševstvo ali skrbi, lahko postaneta izvrstna sodelavca: urniki so usklajeni, otroci preskrbljeni, obveznosti opravljene. Toda zakon postane dobro organizirano podjetje. Poznata urnik drug drugega, ne vesta pa več, česa se drugi boji ali po čem hrepeni. Ali kar je še slabše: zdi se mi, da o sozakoncu že vse vem in da me z ničimer več ne more presenetiti. Delo, telefon, šport ali celo navidezna duhovnost napolnijo čas, ne morejo pa nadomestiti odnosa.
Kaj vse lahko pripelje do oddaljenosti?
Če smo se v otroštvu morali za pozornost boriti, jo bomo morda tudi od partnerja zahtevali z jezo. Če smo se naučili, da so čustva nevarna, se bomo umaknili vase. Partner ne povzroči vseh naših ran, nam pa marsikatero prebudi iz preteklosti.
To ni iskanje krivca v otroštvu. Preteklost lahko pojasni naš odziv, ne opraviči pa agresivnega odziva ali zapiranja vase. Zrel odnos se začne, ko neham čakati samo na spremembo drugega in prepoznam svoj del najinega začaranega plesa ter skušam iz njega izstopiti.
Resnica vedno prebudi čustveno iskro
Če v odnosih ne govorimo resnice, odnos postane dolgočasen. In ko rečem resnica, ne mislim samo, da tehnično ne lažemo, ampak da govorimo predvsem o tem, kar se nas najbolj tiče, o srčiki naših misli in čutenj oz. o tistem, kjer nas najbolj čevelj žuli.
Če npr. kakšne zamere ne ubesedimo pravočasno – zaradi ljubega »miru« –, se lahko ta zamera skozi čas prelevi v hlad in prezir. Resnico pa moramo govoriti natančno.
»Nikoli ti ni mar zame« npr. ni resnica, je obtožba in me oddalji od zakonca. Veliko bolj iskreno je: »Ko ti pripovedujem o svojem dnevu in gledaš v telefon, se počutim nepomembnega. Želim si tvoje pozornosti.«
Seveda pa s takšnimi stavki tvegamo, da bomo ponovno zavrnjeni. Zato sta za bližino potrebna pogum in ranljivost. Ranljivost pa ne pomeni, da se postavim v vlogo žrtve in z njo skušam izsiljevati pozornost, ampak da nežno in iskreno drugega vabim v odnos. Z zavedanjem, da je svoboden tudi v tem, da me zavrne.
»Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18)
Svetopisemski stavek iz 1 Mz ne govori samo o fizični navzočnosti drugega. Človek je ustvarjen kot bitje odnosa. Zakon je zaveza, da bom drugega vedno znova poskušal srečati kot osebo, ki je ne morem preoblikovati po svoji meri. In če je Bog celo čisto vsako snežinko ustvaril unikatno, da ni dveh enakih na celem svetu, kako unikaten sem šele jaz sam, kako unikatna si ti in toliko bolj odnos med nama. Zato nikakor ne moreva pristati na to, da že vse veva drug o drugem, da sva dolgočasna. Kajti če tako čutiva, pomeni, da k temu odnosu nisva pristopila z radovednostjo in odprtostjo, kaj se lahko še naučiva, kje sva lahko še navdušena in presenečena.
Seveda molitev pomaga, še posebej, če prosimo, da bi zakonca spet videli kot dar, in ne kot težavo, ki jo moramo popraviti. Milost molitve pa navadno ne nadomesti pogovora med zakoncema, opravičila, pohvale ali spremembe vedenja; daje nam moč, da naredimo prav te korake.
Kaj lahko narediva?
Najprej morava priznati, da sva se oddaljila. Ne z obtožbo, ampak ranljivo: »Zadnje čase se počutim sam. Ne želim te obtožiti, ampak te pogrešam.« Izberiva miren čas, ne trenutka sredi prepira. Govoriva o svojem doživljanju in ne ugibajva o namenih drugega.
Nato poslušajva, ne da bi takoj dokazovala, kdo ima prav. Vprašajva: »Kdaj se ob meni počutiš najbolj samega?« Poslušati ne pomeni, da se z vsem strinjam, ampak da bolečine drugega ne razglasim za nesmiselno.
Odnos običajno ne oživi zaradi dragih počitnic ali ene velike obljube. Oživljajo ga majhni, ponavljajoči se trenutki.
Nekaj namigov, idej za majhne korake:
- Kako bi bilo, če bi se vsak dan vsaj 10 minut pogovarjala brez telefonov in brez pogovorov o otrocih in logistiki?
- Kako bi bilo, če bi enkrat na teden imela skupen sprehod?
- Kako bi bilo, če bi si vsak dan podarila daljši objem, ki ne vodi nujno v spolnost?
- Kako bi bilo, če bi se opravičila za slabe stvari v preteklosti?
- Kako bi bilo, če bi se večkrat zahvalila za lepe stvari ne samo Bogu, ampak tudi drug drugemu?
- Kako bi bilo, če bi obudila ali odkrila nekaj, kjer se lahko skupaj veseliva? …
Molitev, osebna in zakonska, pomaga tudi pri tem, da lahko drug na drugega gledava kot na zaveznika, ne kot na sovražnika.
Osamljenost v partnerstvu je boleča, ker razkriva, kako zelo si želimo biti videni in ljubljeni. Toda dokler jo zmoremo poimenovati in je na drugi strani vsaj nekaj pripravljenosti za odziv, še ni nujno znamenje konca. Lahko je začetek iskrenejšega odnosa, ki se bo nadaljeval z živahnostjo in povezanostjo. Pot z dveh samotnih otokov se včasih začne z enim samim stavkom: »Pogrešam naju. Ali lahko narediva kaj, da nama bo lepše?«
Preberite novo številko Žarka dobrote
V oktobrski številki vas čaka še več člankov, zgodb s terena, strokovnih vsebin ter novic iz življenja Karitas.