Osamljenost ni vedno posledica zavrnitve. Človek je lahko med ljudmi, pa se kljub temu počuti nevidnega, izključenega ali kot da nikamor ne pripada. Tri zgodbe mladih – slepega mladostnika, mladostnika s tetraplegijo in mladega migranta – razkrivajo različne obraze osamljenosti, pa tudi moč odnosov, sprejetosti in majhnih korakov drugega človeka.
Osamljenost ne izbira. Dotakne se lahko prav vsakogar, četudi ni bil namerno izključen. Včasih je nevidna. Včasih je posledica zelo jasne zavrnitve. Pogosto pa jo občutijo prav mladi. Tudi tisti, ki se zaradi svoje oviranosti ali izkušnje življenja v novi državi srečujejo z drugačnimi izzivi kot večina njihovih vrstnikov.
Tri zgodbe mladih ljudi razkrivajo različne obraze osamljenosti – zgodbe o drugačnosti, življenjskih preizkušnjah in predvsem o upanju. Kažejo, da drugačnost sama po sebi ne ustvarja osamljenosti. Pomembni so tudi okolje, odnosi, ki jih gradimo z drugimi, in občutek, da nekam pripadamo. Kajti tudi takrat, ko se zdi, da človek stoji ob robu, obstaja pot nazaj med druge.
Njihove zgodbe so različne, povezuje pa jih nekaj zelo preprostega: želja po pripadanju.
1. Ob robu: zgodba slepega mladostnika
»Nihče ni rekel nič slabega ali me namenoma izključil, a vseeno sem ostal sam. Takšni trenutki so bili zame zelo težki, ker sem imel občutek, da drugi živijo življenje, jaz pa ga spremljam nekje ob robu.«
Ko se danes spominja teh trenutkov, ve, kaj bi si takrat najbolj želel – ne velike geste, temveč majhen korak drugega človeka proti njemu:
»Najbolj bi si želel, da bi nekdo naredil prvi korak – da bi me povabil zraven, me vprašal, ali grem z njimi, ali pa mi preprosto dal občutek, da sem del skupine.«
Kljub izkušnji osamljenosti verjame, da je pomembno ohraniti upanje. Kot sam pravi: »Ne obupaj nad sabo. Tvoja vrednost namreč ni odvisna od tega, koliko prijateljev imaš, koliko ljudi te opazi ali koliko všečkov dobiš na družbenih omrežjih. Tvoja vrednost je v tem, kdo si kot človek.«
2. Pripadnost: zgodba mladostnika s tetraplegijo
Mladostnik s tetraplegijo se spominja trenutka, ko se je počutil popolnoma nevidnega. Na poti z letalom sta ga zaradi nerazumevanja jezika in pomanjkanja znanja dva pomočnika po sedežih dobesedno vlekla kot predmet. »Takrat sem se počutil kot zadnji človek na svetu,« pripoveduje.
Toda njegova zgodba pozna tudi drugo plat. Ko se je kljub tetraplegiji odločil za študij v Ljubljani, je bil zaradi pomanjkanja asistence nekaj časa zelo odvisen od prijateljev. Ti so mu stali ob strani tudi pri najbolj vsakdanjih in osebnih opravilih.
»Pri meni so prespali, mi pomagali na stranišče, me raztezali, oblačili, presedali, tuširali …«
Prav v teh dejanjih je začutil, da ni sam in da nekam pripada. Kot pravi sam: »V težavah spoznaš prave prijatelje.«
Tetraplegija po njegovih besedah ni vplivala na njegove odnose le zaradi pomoči, ki jo je potreboval. Pravi, da je njegovo življenjsko izkušnjo mogoče razumeti tudi kot nekaj, kar je njegove odnose z drugimi obogatilo:
»Tetraplegija kot takšna vpliva na moje odnose pozitivno. Predvsem se to pokaže čez, lahko bi rekli, ponižnost – pripravljenost, da se naučiš reči prosim, hvala, da se zavedaš, da nisi edini na tem svetu s težavami, da se trudiš delati dobro v svoji okolici in širše.«
Izkušnja, ki je prinesla številne ovire, mu je tako prinesla tudi nekaj pomembnega: globlje odnose, več hvaležnosti in zavedanje, da lahko tudi sam prispeva nekaj dobrega drugim.
3. Tujec med nami: zgodba mladega migranta
Včasih je osamljenost posledica zelo jasne zavrnitve. Ko se je nekega dne želel pridružiti skupini mladih Slovencev pri igranju nogometa, so mu odvrnili, da »ne igrajo s tujci«. Tisti dan se je zares počutil izključenega.
Vendar njegova izkušnja ni ostala samo pri zavrnitvi. Ko so ga prijatelji njegovega bratranca povabili v kino, je spoznal tudi drugačno stran življenja v novi državi. Bili so trije Slovenci, Ukrajinec in on. Po ogledu filma so šli še nekaj pojest. Takrat je spoznal, da obstajajo ljudje, ki jih je vredno spoznati.
»Resnično je zelo težko začeti od začetka v državi, kjer so kultura, jezik, kulinarika, gospodarstvo in druge stvari zelo drugačni.«
Kljub temu danes v prihodnost gleda z optimizmom. V novi državi ne vidi le razlik in ovir, temveč tudi priložnosti. »Na tem svetu obstajajo priložnosti, še posebej v tej čudoviti državi,« pravi.
Tudi prvi korak šteje.
Vse tri zgodbe kažejo, da pot iz osamljenosti ni vedno preprosta in da je včasih potreben pogum, da naredimo prvi korak. Ta je lahko majhen – pogovor z nekom, vključitev v skupino, sprejem povabila ali preprosto odločitev, da se ne zapremo vase.
Pri tem ni treba, da človek svojo osamljenost premaga sam. Pomembno je, da si dovolimo poiskati ljudi, ob katerih se počutimo sprejete, in da vztrajamo, tudi ko prvi korak ni lahek. Slepi mladostnik pravi:
»Verjemi, da bo prišel čas, ko boš našel ljudi, ob katerih se boš počutil sprejetega. Do takrat pa naredi vsak dan en majhen korak naprej. Včasih je prav ta en korak začetek poti, ki ti spremeni življenje.«
Včasih je dovolj, da nekdo opazi
Osamljenost med mladimi ni redka. Še posebej jo lahko občutijo tisti, ki so prišli živet v tujo državo, z novo kulturo in jezikom, ali mladi z oviranostjo, ki svet spoznavajo drugače kot večina vrstnikov.
Vendar jo je mogoče premagovati. »Včasih lahko prav ena iskrena beseda, povabilo na pogovor ali preprosto občutek, da nisi sam, pomeni veliko več, kot si predstavljamo,« pravi slepi mladostnik.
V trenutkih, ko se je počutil najbolj osamljenega, si je želel slišati nekaj zelo preprostega, a pomenljivega:
»Vesel sem, da si tukaj. Pomemben si za nas. Danes se ti stavki morda slišijo samoumevni, takrat pa bi mi pomenili ogromno. Ko se človek počuti izključenega, začne hitro dvomiti vase in v svojo vrednost. Že nekaj iskrenih besed lahko spremeni pogled na celoten dan ali celo na samega sebe.«
Preberite novo številko Žarka dobrote
V septembrski številki vas čakajo celotni prispevki, zgodbe s terena, strokovne vsebine ter novice iz življenja Karitas.