VREČA RIŽA, avtorica Nuša Slapar – 3. mesto na natečaju

Otroci so zrcalo naše družbe, je zapisal britanski pediater James M. Tanner. Da bi torej dobila čim bolj iskreno sliko o odnosu naše družbe do migracij in migrantov, sem nekaj otrok povprašala na kaj pomislijo ko slišijo besede MIGRANT ali MIGRACIJE. »Železne žice, zapor, policija, revščina, pretep, poročila po televiziji« so bili najbolj pogosti odgovori. Prav vsaka od teh besed ima negativen prizvok, iz odgovorov pa gre sklepati tudi, da na naš odnos do migrantov in migracij v veliki meri vplivajo tudi mediji in ne moremo zanikati, da imajo otroci, udeleženi v moji anketi, popolnoma prav. Tudi sama se namreč ne spomnim, kdaj sem nazadnje pri poročilih videla pozitiven prispevek o migrantih, ki ne bi vseboval posnetka namrščenih policistov ob bodeči žici na meji.

ULICA BREZ USMILJENJA

 »Vsa delovna mesta nam bodo pobrali!«, »Saj sploh ni več nobenega Slovenca nikjer!« Takšne pogovore je sem in tja slišati v vrsti na pošti, na ulici, v trgovini v vrsti pred blagajno… . Kot bi v našo družbo poleg korone prišla še ena nepovabljena gostja, ki vztraja na našem ozemlju in se vsiljuje v našo podzavest in delovanje. Njeno ime je sestavljeno iz besed »xenos«, ki pomeni tujec in »phobos«, ki pomeni strah – to seveda ni nihče drug kot ksenofobija, torej strah pred tujci. S seboj je pripeljala tudi svojega dobrega prijatelja po imenu etnocentrizem, ta pa povzroča prepričanje o kulturni večvrednosti lastne etnične skupine. Vse v povezavi z migranti in migracijami tako v naši družbi že kar avtomatično pridobi negativen prizvok.

OTROCI SO LAČNI TUDI MED PRAZNIKI

Vsi si želimo dober gospodarski uspeh naše države, ena naših najpomembnejših gospodarskih panog je tudi turizem, ki za svoje delovanje potrebuje hotele, hoteli pa za svoje delovanje potrebujejo tudi sobarice. To delo kar pogosto opravljajo migranti oz. migrantke. Pred nekaj leti sem imela priložnost, da na lastni koži izkusim nekaj delovnih dni sobarice. Delo je garaško in fizično naporno. Sobarice morajo v nekaj urah preobleči ogromno postelj, posesati hodnike, očistiti kopalne kadi, itd. Vse sobarice tam so bile migrantke, vsaka s svojo zgodovino in svojim kulturnim ozadjem. Po vsem tem delu pa so bile še vedno dovolj pri močeh, da so po koncu službe doma velikokrat napekle pladenj slaščic in jih prinesle sodelavcem. Sladice so bile odlične, popolnoma drugačne od sladic našega naroda, a zelo okusne.

Ko smo že pri tem, velja omeniti tudi gastronomski doprinos migrantov v našo družbo. Nekaj najboljših pekarn pri nas je v lasti migrantov. Nedolgo nazaj sem šla po kruh v bližnjo pekarno, ki je v lasti nekega migranta ter se z njim zapletla v pogovor. Povedal mi je, da je njegova situacija doma v matični državi vse prej kot rožnata in da želi svojim otrokom zagotoviti vsaj malo svetlejšo prihodnost, kar ga je odpeljalo s trebuhom za kruhom. Dejal je, da večino prihodka, ki ga tu dobi, pošilja domov svoji družini, da lahko sploh preživijo. Njegova pekarna je odprta tudi ob vikendih in praznikih, prostega dneva za ležanje na kavču ali obisk bližnjih naravnih lepot nima. »Moji otroci so namreč lačni tudi med prazniki,« je dejal lastnik.

KO PRIPEKA SONCE…

Današnji vedno bolj urbanistični življenjski slog z željo po konstantni modernizaciji teži po vedno bolj modernizirani infrastrukturi. Modernizacija infrastrukture pa zahteva trdo delo v nemogočih pogojih, npr. preplastitev avtoceste sredi julija na najhujšem soncu pri 35 stopinjah in konstantnim vdihavanjem avtomobilskih izpuhov, za katere vemo da so lahko zelo zdravju škodljivi. Na tem delovnem mestu prav tako velikokrat vidimo migrante, ki so primorani sprejeti tudi najtežja dela, da svoji družini lahko zagotovijo spodobno življenje, saj so jih v migracije prignali neugodna situacija doma, lakota in revščina.

V naši vasi je neko gradbeno podjetje nekaj let nazaj izvajalo vzdrževalna dela. Kopali so ceste, menjavali cevi in podobno. Tisto poletje je bilo zelo vroče, oni pa so delali brez predaha vsak dan. Naša babica jih je opazila skozi okno, ter jim vsak dan prinašala vodo, sok in kakšne prigrizke, da so se med delom lahko okrepčali. Povabila jih je tudi na teraso, kjer so skupaj pili kavo. Večkrat so se zapletli v pogovor o vsakdanjem življenju, med katerim so oni razlagali kako potekajo dela, babica pa je potem tudi omenila koliko vzdrževalnih del čaka tudi njeno hišo in da čaka svoja zaposlena sinova, da bosta imela kaj prostega časa in se posvetila hišnim popravilom, zanjo so namreč ta dela preveč zahtevna. Ko se je naslednji dan zvečer vrnila z izleta, pa jo je čakalo presenečenje. Prej pokvarjena zunanja vrata so bila zdaj popravljena. V njeni odsotnosti so jih popravili ti delavci, ki jim je babica kuhala kavo, brez da bi jih babica karkoli prosila.

Minila so leta, na vzdrževalna dela, ki so potekala leta nazaj nihče od vaščanov ni več niti pomislil. Nato pa se je pri babici nekega dne, nedolgo nazaj, oglasil hišni zvonec. Pred vrati je stal gospod, ki ga babica ni prepoznala. V roki je imel ogromno vrečo riža. Babico je lepo pozdravil in ji povedal, da je eden izmed tistih migrantov, ki so pred nekaj leti izvajali tista vzdrževalna dela. Rekel ji je, da ji je za vso skrb za pijačo in prigrizke v tistih vročih poletnih delovnih dnevih zelo hvaležen in da je to nesebično dejanje dobrote, ki ga je kot migrant pri nas le redko deležen. Babici je izročil vrečo riža in dejal, da je to riž, ki ga njegova družina doma v njegovi deželi prideluje sama in da se ji s tem želi vsaj malo zahvaliti za njeno dobroto. Babica je ostala brez besed.

To je le eden izmed dogodkov, ki nam lahko pokaže, da migranti nikakor niso le neka negativnost v naši družbi in da nam migracije lahko prinesejo tudi zelo pozitiven vpliv. V slogi je moč, pravi star slovenski pregovor. Seveda mora biti trud obojestranski, tudi migranti se morajo potruditi, da sprejmejo drugačnost naše kulture in se kulturno asimilirajo vanjo. V našem svetu je že tako ali tako preveč nasilja in negativnosti, opaziti je umiranje pravih vrednot. Adventni čas je čas pričakovanja. Prihaja božič in s tem novo upanje. Postavimo se na mesto vseh teh migrantov in se vprašajmo, kaj bi mi storili na njihovem mestu, kako bi se mi počutili na njihovem mestu. Že res, da lahko kupimo hišo, a ne moremo kupiti doma. Imamo moč, da migrantom vsaj malo olajšamo situacijo in jih namesto s strupenimi jeziki sprejmimo z odprtimi rokami, s tem pa poskrbimo, da se vsaj malo počutijo kot doma. Vsi smo le ljudje. V slogi je moč, stopimo skupaj za boljši jutri.

Avtorica Nuša Slapar, 2. letnik UP FHŠ

ALI STE VEDELI?

  • Leta 2018 je v EU-27 iz držav, ki niso države EU-27, prišlo 2.4 milijona priseljencev.
  • Od 446,8 milijona ljudi, ki so 1. januarja 2019 živeli v EU-27, je bilo 21.8 milijona (4.9%) nedržavljanov EU-27.
  • Države članice EU-27 so leta 2018 podelile državljanstvo 672 000 osebam.

(vir: Eurostat)

Zahvala, ki smo jo še kot dijaki v srednji šoli prejeli od stanovalcev doma starejših občanov. Peljali smo jih na izlet, po zaslugi sošolcev migrantov, pa so se lahko stanovalci posladkali tudi z dobrotami iz vsega sveta. (osebni arhiv)

Nagradni izlet v Španijo, ki smo si ga s sošolci v srednji šoli priborili na šolskem kuharskem tekmovanju. Zmagali smo po zaslugi unikatnega recepta babice sošolca migranta. (osebni arhiv)

Prispevek je nastal v sklopu nagradnega natečaja, ki je potekal v projektu MIND – Migracije.Povezanost.Razvoj., ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Izražena mnenja so mnenja avtorja in ne prestavljajo uradnih stališč EU in Vlade RS.

Natečaj je potekal v sodelovanju s Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem in časopisom Primorske novice.